Mitja Gobec se je v zborovski sferi preizkusil v praktično vsem: urednikoval je pri reviji Naši zbori, pel v legendarnem ljubljanskem Akademskem pevskem zboru, skrbel za organizacijo najpomembnejšega mednarodnega tekmovanja pri nas, ki vsako leto poteka v Mariboru, bil je tajnik žirije, pripravljal je tekmovalna notna gradiva in, seveda, vodil svoje zbore. Teh je bilo vsega skupaj devet, a kot pravi Mitja Gobec, to ni veliko za obdobje, v katerem je deloval: »Štiriinpetdeset let sem bil aktiven zborovodja. Spominjam se nekaterih kolegov, ki so se hvalili, da so imeli po 15 zborov. V Ljubljani imamo še zdaj primere, ko jih imajo po dva ali tri, a to ni nič. Je pa tako, da moraš imeti, kot pri vsaki drugi stvari, samo en zbor, ki se mu posvetiš z dušo in telesom. Tako je bilo tudi pri meni. Moj zbor je bil Metalka.«
Čakali so jih direktorji
Včasih je bilo tako, da je skoraj vsako podjetje imelo svoj zbor. Običajna praksa je bila, da so iz sredstev tovarne plačevali zborovodjo in zboru pokrili še kakšno gostovanje. »To so potem ukinili, ker ta se začela preprodajanje podjetij in privatiziranje, zato tako imenovanih sindikalnih zborov praktično ni več,« pripomni danes 87-letni Mitja Gobec.
Z njim smo se pogovarjali na Ptuju, kjer danes živi. Ljubljane nič kaj ne pogreša, pravi. Z nami je delil utrinke iz svoje mladosti: »To so bili v materialnem smislu kar zaguljeni časi. Oče se je od mame ločil, ko sem bil star 14 let. Ker sva z mamo ostala sama, je bilo treba čim prej priti do kruha.« Zato je začel kot »štromar« in svoje znanje pridobival na Tehniški srednji šoli, kjer je obiskoval program šibki tok. Zaključku šolanja je sledil danes nepredstavljiv prizor: »Ko smo diplomirali, so nas zunaj pred stavbo že čakali direktorji in kadroviki. Tisti trenutek, ko smo stopili ven, smo vsi dobili službe.«
Staro pravilo
Med letoma 1957 in 1965 je bil zaposlen v laboratoriju za antene na Zavodu za avtomatizacijo, nato pa je 12 let deloval kot zvokovni mojster na Radiu Slovenija, kjer je posnel okoli sto LP-plošč. »To je bilo lepo obdobje, v katerem sem spoznal zelo veliko ljudi s področja inštrumentalne glasbe, vse pevce zabavne glasbe tiste generacije, inštrumentaliste komorne glasbe, pevce, pianiste. Z reportažnim avtom smo se veliko vozili po Sloveniji.« Kasneje je bil svetovalec za glasbo in urednik notnih izdaj pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (današnji JSKD). »Staro pravilo v življenju je, da moraš imeti tri službe, in če je le mogoče, trikrat menjati okolje, ljudi in stroko,« je prepričan sogovornik. Zadnja etapa v njegovi karieri je bila tako usmerjena zlasti v glasbeno pedagogiko in zborovsko dejavnost.
V hlevskih škornjih peti Gallusa
Dober zborovodja je dober psiholog in pedagog, ki mora natančno poznati zakonitosti zborovske glasbe, žanre in skladateljsko zgodovino. Pomaga tudi, če ima smisel za humor in zna vmes povedati še kakšen dober vic. »Ljudje so ne nazadnje le v službah, nekateri imajo zelo težko delo. Na deželi so preprosti ljudje, to so kmetje. Kmet v škornjih stopi iz hleva na oder in poje Gallusa. Nepojmljivo, a tako je.«
Nekaj posebnega je v zborovski dejavnosti, ko skupina med seboj tako različnih posameznikov zazveni v nekaj enotnega in lepega. »Ljudi druži predvsem skupno ustvarjanje. To je čudovit občutek. Od začetnih vaj do končnih rezultatov – to so res užitki, in ne samo slušni ali čustveni, temveč potekajo tudi na intelektualni ravni. Slovenija slovi po tem, da ima zbore že 170 let.« To je pripomoglo k temu, da imamo pri nas zelo dobre skladatelje, ki jih izvajajo tudi v tujini. »Danes imamo mladih skladateljev na pretek. Smo ena redkih malih držav s takšnim kalibrom. Pohvalimo se lahko tudi z odličnimi 15 mladimi sodobnimi skladateljicami.«
Brez fantazije
Sploh na radijske čase ima Mitja Gobec lepe spomine. Doživel je obdobje zlate slovenske popevke, ki je bila zlata v vseh pogledih, pravi. Danes je popevka zgolj bled odtenek tega, kar je bilo nekoč, je prepričan: »Včasih je bilo tako, da so pesmi pisali res dobri pesniki, od Strniše, Ježka, Košute, Velkaverha do Makarovičeve. Te pesmi je potem uglasbil mojster skladatelj. S pojavom bendov, kot so bile recimo Bele vrane, pa so se začeli drugi trendi, ko so glasbeniki sami začeli delati besedila in glasbo.« Pesnjenje in skladanje sta dva specifična poklica, združiti ju v eno pa je precej ambiciozna poteza. Kot pripomni: »To, kar delajo danes, je glasba brez melodije in fantazije. Ni več tiste prave originalnosti.«
