Razlogi se razlikujejo. Od nasprotovanj sosedov in notranjih razprtij med lastniki do napačnih poslovnih odločitev. No, Marko Prihoda, lastnik Orta, je bil v nedavnem intervjuju nedvoumen: živelj je najprej razredčil kadilski zakon iz junija 2007. Nočno življenje in cigarete gredo hočeš nočeš preveč skupaj, da bi bilo kako drugače. Da je tako, nenazadnje dokazuje dejstvo, da v vseh lokalih, kjer noč ilegalno podaljšujejo izza zaprtih vrat in po obratovalnem času, vedno in povsod dovolijo kajenje. Več kot očitno zato, ker so med ponočnjaki kadilci v večini.
Vse je dražje
Po drugi strani velja pomisliti, da so mestne zabaviščne kapacitete v zadnjih 30 letih nastajale glede na povpraševanje. In glede na generacije ljudi, ki so jim bile namenjene. Te so pa odrasle. Nekdanji 20-letnik jih danes šteje 45, 30-letnik 55, 50-letnik je star 75. »Gre za naraven tok stvari. Rock scena je imela svojo kapaciteto in svoje lokacije. Generacije se menjajo. Tudi trendi oziroma glasba,« se ne čudi Stojan Georgiev, ki v teh časih deluje prek lokalov Magda in Božidar, nekaj let nazaj pa je stal izza Bikofeja, pribežališča hipsterske mladeži v starem delu Ljubljane. Ki se je moral ukiniti zaradi sosedov. Pomenljivo: lokal je mestna oblast sprva hvalila kot primer samoiniciativnosti in vsebine, ki jo mesto potrebuje, na koncu pa je bil nebodigatreba, ki je bil vsem odveč. Razen gostom.
Na kakšen način se je gostinsko-zabaviščni posel v prestolnici morebiti spremenil? Pomenljiva je reakcija večernega obiskovalca Ljubljane z Gorenjske, ki je kak dan nazaj po 50 evrih zapitka za kanček večjo »rundico« v mestnem središču bentil: »Pa kaj je to? New York?!« Ljubljana je postala drago mesto. Brez 30 ali vsaj 20 evrov v žepu, razen na Metelkovi ali v Rogu, v strogem centru težko preživiš. Pivo po 2,50 evra je redkost. »To je res, vendar pa je tudi res, da je ponudba v središču prešla na višjo raven. Če primerjam čase Bikofeja in dandanašnje, je razlika v tem, da smo nekoč sami uvažali pijače, danes pa pri distributerjih dobiš vse, kar hočeš. Če ne takoj, pa naslednji dan. Mi imamo v ponudbi 50 vrst piva, več kot 30 vrst gina. Če smo objektivni, je bila Ljubljana še pet let nazaj topogledno vas oziroma je glede ponudbe izrazito napredovala,« meni Georgiev.
Kakšen je sploh zabaviščni karakter Ljubljane? Je to mesto zabave ali bolj gorskih kolesarjev? V Ljubljani z 292.000 prebivalci je registriranih 1276 gostinskih lokalov, kar navrže 227 prebivalca na lokal. V Zagrebu pride na en lokal 170 prebivalcev, pa v hrvaških razmerah velja za manj gostinsko bogatega. Prvak Balkana naj bi bil sicer Bjelovar, za katerega kroži podatek, da na en gostinski obrat pride 0,0333 prebivalca! Kar pomeni več lokalov kot prebivalcev!? Osupljivo. Mesto naj bi imelo akutne težave z alkoholizmom. »Ljubljana ni mesto zabave in turisti, ne sicer vsi, so dostikrat razočarani, ker jih povsod mečejo ven ob enih ponoči. Mestna občina bi imela en tip gostov, pridejo povsem drugi, oglašuje se za neki tretji tip gostov, medtem ko pijanih turističnih hord itak nihče noče. Gostov višjega cenovnega razreda je v vsakem primeru premalo. Raven gostov pravzaprav pada. Korejci in Kitajci ne zapravijo nič. Nihče nima odgovora na to. Plače ostajajo iste, cene pa gredo v nebo. To je natezalnica in enkrat bo počilo. To ni prava pot, da Ljubljančane obsodimo na turistične cene. Po drugi strani raste tudi raven pričakovanj, vendar za isto ceno. Toda ne moreš imeti 'i jare i pare'. Treba bi bilo najti neko sredino,« razmišlja Matic Bulatović, lastnik lokala Daktari na Krekovem trgu. Lokal ima dve fazi. Najprej je pet let obratoval v manj ugledni inačici, nato je sledila prenova, ki ga je infrastrukturno dvignila. Kakšne so razlike med Daktari 1 in Daktari 2, ga vprašamo. »Seveda so razlike. Danes je sistem tako oster, da ne bi šlo po starem. Kakor hitro si v sivi coni in bi morda prodal kako žganje, ki si ga kupil pri kmetu, te z največjim veseljem raztrgajo. Če se to ne izide, je boljše takoj zapreti. Enako velja za najemnine. Najemnina za vrt je bila včasih relativno poceni, danes pa najem vrta stane 10.000 evrov na leto. Posledično so se povišale cene. A rasti cen smo vajeni. Nihče ne govori o kupni moči, ki se od krize 2008 zmanjšuje. Oziroma – spremenile so se pivske navade. Ljudje so bolj previdni pri tem, kaj naročajo. Manj se pije, manj se vozi in pije, prepoved kajenja pa je na posel sploh delovala negativno. In ne vem, kako bo to šlo naprej. To mora počiti.«
Meje med žanri se mehčajo
Spremenila se je tudi Metelkova. Lahko naletiš na soboto, ko obratuje kvečjemu en klub. Strožji predpisi, obenem pa dvig izvedbene ravni (redarji, čiščenje in drugo osebje) – vse to je povečalo stroške oziroma povzročilo, da odprtje kluba, še preden se proda prva pijača, stane nekaj sto evrov. »V našem primeru je osnovni strošek 600 evrov. Veliko starejših ljudi je aktivnih samo še na Facebooku in niti ne hodijo več ven. No, ven se še vedno hodi oziroma bi rekla, da se spet hodi. Po vrhuncu, ki se je dogajal deset ali dvanajst let nazaj, se je namreč zgodilo zatišje, pred dvema letoma pa se je dogajanje spet začelo dvigovati,« ocenjuje razmere Kaja Deskovič, poveljujoča v Gala Hali na Metelkovi. Kjer je (na letnem vrtu) v ponedeljek nastopila pop skupina iz Hrvaške in vrt docela napolnila. Z občinstvom, v katerem so prevladovali višji dvajsetletniki. Vključno z Luko Mescem. Nekatere zadeve se dogajajo. Ljudi zbezajo na plan.
Nik Drozg je letnik 1995, na Metelkovi in v Kinu Šiška prireja koncerte. In si prizadeva za obisk. Takole razmišlja: »Meje med žanri se mehčajo, ker je pretok informacij naredil svoje. Zadnja mešanica je na primer rap-country in sploh ni tako slaba. Mislim, da obstaja neka koncertna publika, ki konzumira različne žanre. Kino Šiška je presečišče tega. Kot notranji sodelavec težko komentiram, vendar bi vseeno rekel, da Šiški uspeva najti to sredino. Tam vidiš mlade ljudi, ki jih drugje sicer ne vidiš.« A obiskovanje koncertov ni nujno »žuriranje«. Koncertna publika po koncu prireditve praviloma gre domov ali pač drugam. »Ne smemo pozabiti, da je Ljubljana majhno mesto. Ljudje nimajo izrazitega refleksa za iskanje zabave. V Skopju, v katerem sem odrastel in je milijonsko mesto, se ljudje ves čas premikajo. Krožijo. Ljudje so navajeni na premike, folk v Ljubljani pa je len. Najmanjše razdalje se premagujejo s taksijem. Geografija klubov v mestu je takšna, da je vse blizu. Vse imaš pri roki. Zato je težko prirejati zabave zunaj centra. To opažamo v Božidarju, ki je od centra oddaljen le lučaj. Nekajkrat smo mislili, da bomo 'odlomili' s programom, pa nismo,« pravi Georgiev, ki pa vendarle pričakuje zabavljaški vzpon. Tudi zaradi klime. Mile zime so ugodnejše za premikanje.
Gostje ne bi hodili spat s kurami
Rezime povedanega bi lahko bil, da je Ljubljana bolj dnevno kot nočno mesto. In vprašanje je, ali je sploh kdaj bila drugačna. Verjetno ne. Kljub subjektivnim občutkom vsakogar o »glory days«. Kajti če seštejemo kapacitete vseh zaprtih klubov, ne presežemo bistveno številke 5000, verjetno pa je dejanska številka meščanov, ki so se redno udeleževali mestnega nočnega življenja, še manjša. No, ne glede na to se vendarle zdi blago katastrofično, da gre za mesto, v katerem po eni uri ponoči nikjer ne moreš »legalno« posedeti in kaj popiti, morda tudi pojesti, in da to ni disko klub.
Tega v tem mestu pravzaprav ni. Čeravno se prav to zdi značilna možnost, ki naj bi jo nudilo urbano središče. Ob ambicijah po petičnejših turistih. Brez možnosti življenja ob 3.30? Kot da je značilnost petičnih turistov, da hodijo spat s kurami? Težka bo. V dilemi, ali gre razlog iskati v premajhnem povpraševanju po takšnih vsebinah, ali pa v pomanjkanju ponudbe le-teh, se bližje resnici zdi slednje. Adnan Shaker, še eden od sogovornikov z zdaj že uglednim stažem v nočnem poslu (začel je v Eldoradu), v teh časih najema in vodi Prulčka na Prulah. Morda enega zadnjih preostalih nadaljevalcev zabaviščnega izročila, izginjanju katerega se posveča ta zapis. Prepustimo mu zaključno besedo: »Ne, Ljubljana ni mesto zabave. Je mesto instant gostinstva v centru mesta ali ponudbe burgerji in mrzlo pivo, sicer pa je preveč restrikcij. Živa glasba je dovoljena do 23.00, kar je sploh poleti, ko gredo ljudje ven ob 22.00, premalo.«
