Pokopališče Žale, eden najpomembnejših prostorov spomina v Ljubljani, je danes dobilo svojo dokončno arhitekturno podobo. S slovesnim odprtjem zadnjega urejenega območja Novih Žal se je zaključila več kot 40 let dolga zgodba postopnega širjenja pokopališča, ki jo je v začetku osemdesetih let zasnoval akademik Marko Mušič. Projekt, ki se je skozi desetletja razvijal od severnega dela pokopališča proti jugu, je z zadnjo ureditvijo dobil tudi simbolni zaključek. Osrednja povezava med starejšim in novejšim delom Žal zdaj oba prostora združuje v smiselno arhitekturno in duhovno celoto.
Pokopališče kot prostor spomina in dostojanstva
Direktorica Javnega podjetja Žale Mojca Hucman je ob odprtju poudarila, da pomen pokopališča presega njegovo osnovno namembnost. »Žale so več kot le pokopališče. So prostor spomina, hvaležnosti in odpuščanja, prostor, kjer se srečujeta preteklost in sedanjost, kjer obujamo spomine na ljudi, ki so zaznamovali naša življenja, a jih ni več med nami,« je dejala.
Kot je poudarila, so Žale pomemben del zgodovine in identitete Ljubljane ter dediščina številnih generacij. Prav zato je odgovornost mesta, da ta prostor ohranja in razvija tudi za prihodnje rodove. »Vlaganje v pokopališča ni zgolj vlaganje v infrastrukturo, je vlaganje v dostojanstvo ljudi,« je izpostavila Hucmanova. Z novimi ureditvami mesto po njenih besedah ne pridobiva zgolj novih grobnih mest, temveč ustvarja prostor, ki bo nekoč hranil zgodbe prihodnjih generacij. Posebej se je zahvalila akademiku Marku Mušiču, ki je s svojo arhitekturno zasnovo pokazal izjemno občutljivost za pomen prostora.
Marko Mušič in štiri desetletja ustvarjanja
Osrednji ustvarjalec podobe Novih Žal, akademik Marko Mušič, je zbrane popeljal skozi zgodovino nastajanja tega izjemnega arhitekturnega projekta. Spomnil je, da so osrednje ljubljansko pokopališče začeli urejati v začetku 20. stoletja, že v začetku osemdesetih let pa je postalo pretesno. Takrat se je onkraj Tomačevske ceste, ob Poti spominov in tovarištva, začelo oblikovati novo pokopališče.
Pri zasnovi se je Mušič oprl na antično urbanistiko, tudi na dediščino rimske Emone. Vzdolžne in prečne poti oblikujejo posamezna grobna polja, drevoredi pa prostoru dajejo prepoznavno podobo. Nekoliko višje zelene obrobe zagotavljajo zasebnost, privzdignjena grobna polja pa odpirajo poglede proti okolici. Posebnost zasnove so tudi ozelenjene kaskade ob Tomačevski cesti, ki pokopališče varujejo pred prometnim hrupom, ter obodni park, namenjen raztrosu pepela. V njem so svoje mesto našla različna spominska obeležja, med drugim pomniki osamosvojitvene vojne in žrtvam prometnih nesreč ter Gaj spomina z imeni pokojnih.
Mušič je poudaril, da je snovanje pokopališča bistveno drugačno od običajnega arhitekturnega projektiranja. »Urejanje pokopališča zahteva za vsak segment skrbno razmišljanje in subtilno, poduhovljeno rešitev,« je dejal in dodal, da takšen pristop velja za vse, od urbanistične zasnove do najmanjše podrobnosti posameznega groba.
Prav ta premišljenost je zaznamovala njegovo več kot štiri desetletja dolgo ustvarjanje. Pokopališče zanj ni zgolj prostor pokopavanja, temveč kraj, kjer arhitektura, narava in simbolika skupaj ustvarjajo občutek miru, spoštovanja in večnosti.
Portal med mestom živih in mestom mrtvih
Z današnjim odprtjem je dokončan še sklepni del ozelenjenih kaskad ob Tomačevski cesti, posebno mesto pa ima glavni vhod v novi del pokopališča. Mušič ga je opisal kot »simbolno ločnico med mestom živih in mestom mrtvih«. Prav s to ureditvijo je po njegovih besedah končno uresničena tudi osrednja povezava starejšega in novejšega dela Žal, ki zdaj tvorita povezano pietetno in duhovno celoto.
Akademik se je ob zaključku dolgoletnega dela zahvalil naročniku, Mestni občini Ljubljana, Javnemu podjetju Žale, izvajalcem in številnim sodelavcem, ki so sodelovali pri zahtevnem projektu. S tem se zaključuje ena najdaljših arhitekturnih zgodb v Ljubljani. Nove Žale danes niso le razširjeno pokopališče, temveč prostor, kjer se prepletajo arhitektura, krajina, zgodovina in človeški spomin je še poudaril Mušič.