Člani društva Academia artis dimicatoriae dokazujejo, da mečevanje ni ostalo ujeto v srednjeveških gradovih, zgodovinskih knjigah in filmskih prizorih. Danes je to borilna veščina, ki zahteva dobro telesno pripravljenost, hitre reflekse, zbranost in precej več razmišljanja, kot bi sklepali ob pogledu na dva nasprotnika z mečema v rokah. Trening poteka v dveh telovadnicah. V večji so začetniki, ki so šele v tretjem tednu spoznavanja zgodovinskega sabljanja. V manjši pa že odmeva precej odločnejše srečevanje orožja. Tam vadijo tisti, ki imajo za seboj več let izkušenj in jim meč v rokah ni več tujec.
Od lesenega bodala do jeklenega meča
»Čisti začetniki začnejo z lesenimi bodali, nato preidejo na sintetične meče. Šele pozneje, ko obvladajo tehniko in imajo ustrezno zaščitno opremo, se lahko začnejo ukvarjati s prosto borbo,« pojasnjuje Alen Lovrič, eden od izkušenih članov društva. Treningi se običajno začnejo z ogrevanjem, sledijo vaje za delo nog, učenje tehnik in pri naprednejših tudi prosta borba. Začetniki se najprej učijo predvsem pravilnega gibanja in nadzora nad orožjem. »V prvem letu večina sploh še nima prostih borb. Pomembno je, da se naučijo tehnike in varnega ravnanja z mečem. V drugem letu pa lahko, če imajo dovolj opreme in znanja, začnejo tudi s tem,« razloži Lovrič.
Pri naprednejših sabljačih je oprema že precej bolj impresivna. Zaščitne maske, oblazinjeni jopiči, posebne rokavice in hlače iz materialov, odpornih proti vbodom, so obvezni spremljevalci treningov. Tudi jekleni meči niso običajni ostri meči, temveč posebej izdelano vadbeno orožje, kakršno je bilo tudi v srednjem veku in renesansi, ki se ob vbodu upogne in tako zmanjša silo udarca. »Meči so narejeni tako, da so po teži in obnašanju zelo podobni zgodovinskim mečem, vendar so zaradi varnosti precej bolj upogljivi,« pojasni Lovrič in pokaže dva primerka. Eden tehta približno 1450 gramov, drugi okoli 1600 gramov. Razlika se na papirju ne zdi velika, v rokah pa jo mečevalec hitro občuti.
Zgodovinsko sabljanje tudi ni poceni šport. Celotna zaščitna oprema z mečem lahko po besedah članov stane okoli 1500 evrov. Sam jopič s hlačami približno 500 evrov, maska do 200, rokavice okoli 200, meč pa od 300 do 400 evrov.
Začetek v fantazijskih svetovih, nadaljevanje v resničnih dvobojih
Kaj človeka sploh pripelje do tega, da izbere mečevanje? Lovrič priznava, da je del privlačnosti povezan tudi z navdušenjem nad fantazijsko literaturo in filmi. »Tukaj smo vsi ogromni oboževalci fantazije. Mislim, da ni nikogar, ki ne bi Gospodarja prstanov pogledal vsaj petkrat,« se nasmehne. Tudi sam se je nekoč preizkusil v olimpijskem sabljanju, vendar ga je zgodovinsko mečevanje pritegnilo še bolj. »Dolgi meč je nekaj drugega. Več ga je skupaj, več zgodovine je za njim, drugačna je teža. To je tisto, kar sem si vedno želel početi.« Toda čeprav so navdušeni nad srednjeveškimi borilnimi veščinami, preteklosti ne idealizirajo. »Ne bi se vrnil v tiste čase. Zelo dobro se zavedamo, kaj počnemo in kaj cenimo. Preteklosti ne romantiziramo, zanimajo nas tehnike in globina, ki jo imajo te borilne veščine. Prav tako delamo po srednjeveških manuskriptih s tehnikami, eden glavnih je Gründtliche Beschreibung der Kunst des Fechtens iz leta 1570, eden najzgodnejših za dolgi meč pa Die Zettel mojstra Johanessa Lichtenauerja iz leta okoli 1390,« poudari Lovrič.
Zgodovinsko sabljanje tudi ni enako viteškim predstavam, kakršne lahko obiskovalci spremljajo na srednjeveških prireditvah. »Mi to počnemo kot šport, z namenom, da nasprotnika dejansko zadenemo. Pri predstavah gre pogosto za koreografijo, pri nas pa za izvedbo tehnike v resničnem dvoboju,« pojasni. Pri tem se izkaže, da ni pomembna samo telesna moč. »Moč in velikost sta seveda pomembni, vendar lahko veliko narediš tudi, če si manjši. Tudi sam sem precej majhen in se moram znajti na drugačne načine,« pove Lovrič. Zato je zgodovinsko sabljanje primerno tudi za ženske, začetnikom pa priporočajo postopno pridobivanje kondicije in znanja. V društvu sprejemajo člane od 16. leta starosti.
Borilna veščina, pri kateri je treba tudi razmišljati
Med izkušenimi sabljači je tudi Tilen Svete, ki se je društvu pridružil leta 2012. Sprva je spoznaval različno orožje, od bodala do dolgega meča, nato pa ga je najbolj pritegnila sablja. Nekaj let pozneje je postal tudi njen učitelj. »Vedno me je privlačilo, kako so takšno orožje v resnici uporabljali. Pri nas ni poudarek samo na tem, da za vsako ceno dosežeš zadetek, ampak tudi na razumevanju zgodovinskih virov in tehnik, ki so jih ljudje nekoč uporabljali,« pojasnjuje. Prav zgodovinski zapisi so pomemben del njihovega dela. Sabljači proučujejo stare priročnike, ilustracije in opise tehnik ter jih poskušajo prenesti v prakso. Med pomembnimi avtorji je tudi Joachim Meyer, ki je v 16. stoletju pripravil obsežen priročnik borilnih veščin.
Toda razumevanje starih zapisov ni vedno preprosto. »Včasih imaš pred seboj samo sliko in nekaj odstavkov, kako izvesti določen udarec. Če nimaš dovolj izkušenj, lahko spregledaš veliko podrobnosti. Zato je to zelo fizična, hkrati pa tudi zelo tehnična, skoraj matematična borilna veščina,« pravi Svete.
Sam se je posebej posvetil sablji, ki je bila v vojaški uporabi še dolgo po tem, ko so druga zgodovinska orožja izgubila pomen. Pojasnjuje, da so se sablje skozi stoletja razvijale in prilagajale potrebam uporabnikov. »Sablja iz začetka 20. stoletja je že rezultat dolgega razvoja različnih tehnik. Je skoraj kot švicarski vojaški nož – za vsako situacijo imaš neki odgovor,« slikovito opiše.
Zgodovinsko sabljanje pa ni le proučevanje preteklosti. Člani društva se udeležujejo tudi turnirjev, na katerih se pomerjajo po vnaprej določenih pravilih, z usposobljenimi sodniki in točkovanjem. Lovrič pravi, da se je društvo po obdobju, ko so se posvečali predvsem notranjemu razvoju in ponovni krepitvi članstva po epidemiji, začelo vse bolj odpirati tudi tekmovanjem.
Od olimpijskega sabljanja do mečevanja za užitek
Med člani društva so tudi takšni, ki imajo izkušnje z olimpijskim sabljanjem. Anže Rukovina Ivančič, eden od mlajših sabljačev, sicer študent strojništva, še vedno trenira olimpijsko sabljo, vendar je v zgodovinskem sabljanju našel nekaj, kar je pri vrhunskem športu pogosto težje ohraniti – sproščenost in veselje do druženja. »Ugotovil sem, da bi potreboval nekoliko bolj sproščen šport. Sabljanje mi je všeč, zato sem se odločil poskusiti še nekaj drugačnega. Tukaj smo vsi predvsem zato, ker nas to veseli in ker se imamo dobro. Tekmovanja sicer obstajajo, vendar je vzdušje precej bolj družabno,« pripoveduje. Razlika je po njegovem predvsem v pristopu. »Na tekmovanju imaš določen cilj, recimo stopničke. Ocenjuješ nasprotnike in razmišljaš, kako se jim boš postavil po robu. Tukaj pa lahko več preizkušaš, raziskuješ in se predvsem zabavaš.«
Kljub sproščenemu vzdušju treningi niso prav nič lahki. »Ves čas si v nekakšni napol čepeči preži, poleg tega vihtiš kos jekla. To ni kar tako,« se nasmehne sogovornik, ki ima za seboj tudi mednarodne tekmovalne izkušnje. Kot slovenski reprezentant v olimpijskem sabljanju je nastopil na tekmovanju v Antalji v Turčiji, zdaj pa si želi nastopiti še na univerzijadi v Južni Koreji avgusta 2027.
