Na robu Ljubljane, tam, kjer se mesto že začne mehčati v travnike, sadovnjake in njive, leži Rakova jelša – prostor, ki je dolgo nosil oznako urbanega roba, danes pa vse bolj postaja prizorišče drugačnih zgodb. Ena od njih je Vrtišče – skupnostni vrt, ki ni le prostor za sajenje, temveč prostor za igro, učenje, povezovanje in, kar je morda najpomembnejše, za otroštvo, kakršnega v mestih pogosto ni več. »Tik pred epidemijo smo dobili ta prostor v upravljanje,« pripoveduje Karmen Golob, ki opisuje začetke projekta. »Brez elektrike in vode, ki jo zdaj zbiramo z deževnico.« A prav v času zaprtja Družinskega centra Mala ulica, ki Vrtišče tudi upravlja, so skupaj z otroki in njihovimi starši začeli graditi dobesedno iz nič. Nastala je improvizirana kuhinja, pokriti kotički za druženje, ekološke sanitarije, predvsem pa vrt, ki danes živi.
Kopljejo luknje ali v mreži berejo knjige
Kar je bilo sprva mišljeno kot skupnostni vrt, se je hitro preoblikovalo v nekaj več. Že prvo poletje so prostor zapolnili otroci v okviru počitniškega varstva. »Vsako leto sprejmemo okoli 30 otrok na teden čez poletje,« pojasnjuje Golobova in doda, da sam program ni klasičen – ni urnikov, ni prisile, ni telefonov. Je pa veliko svobode. In prav ta svoboda je tista, ki otroke najprej preseneti, nato pa posrka vase. »Na začetku malo gledajo, kaj bi počeli,« pove, »potem pa ugotovijo, da lahko tukaj cel dan kopljejo luknjo – in jim je to čisto dovolj. Ali pa s knjigo v roki ležijo v mreži med dvema drevesoma.«
Tako je bilo tudi minuli konec tedna, ko so na Vrtišču pripravili dvodnevni družinski dogodek, s katerim so simbolično odprli pomladno sezono na vrtu. Čeprav organizatorji niso zbirali prijav, jih je presenetil izjemen obisk: več kot 80 ljudi v soboto in več kot 100 v nedeljo. Dogajanje je bilo pestro: otroci so pekli palačinke in taborniški kruh, sodelovali v kmečkih igrah, sadili rastline, skrbeli za živali. Na vrt so prišli tudi poniji, kunci in kokoši. »Več kot 50 otrok je jahalo ponije,« je zadovoljna sogovornica, »in spekli so več kot 400 palačink.«
Kavbojska sproščenost
Kljub uspehu ostajajo izzivi. Eden večjih je dostopnost – zaradi obnove Barjanske ceste je pot do Vrtišča otežena. Obiskovalci morajo pogosto narediti obvoz ali pešačiti. A morda še pomembnejši od izzivov so občutki. Starši so izpostavili sproščeno vzdušje, odsotnost pritiska in pristnost izkušnje. »Prvič smo tukaj, zaradi obnavljanja ceste smo se malo tudi izgubili,« pove Laura Weber. »Ampak je vredno. Otroci tukaj doživijo nekaj, česar v mestnem središču ne morejo.« Tudi Simon Žitnik je bil navdušen: »Sproščeno, malo po kavbojsko. Hči je jahala ponije, božala zajčke. Zagotovo še pridemo.«
Gabra, Nema in Ruia smo ujeli med spuščanjem rakete, ki je predvsem pri dečkih postala prava atrakcija. »Raketo najprej napolniš z zrakom. Paziš, ko zapiraš in odpiraš ventil,« pove Gaber, Rui ga je še dopolnil, da ko raketo spustiš, se za njo tudi pokadi. Nemo pa je še podal strokovno mnenje, da so jo morali napolniti z zrakom do 8,5 bara. Fantom je bila všeč tudi gradnja oziroma obnavljanje lesen hišice, kjer so s kladivom zabijali žeblje. In seveda tudi živali. Vrtnar Gregor Okorn, ki so ga otroci ljubkovalno preimenovali v Cvetka, tudi med počitniškim varstvom rad posodi kakšno žival, predvsem kokoši za sveža jajčka za zajtrk, je tokrat pripeljal s sabo kunce.
Tvegana igra z orodjem in ognjem
Vrtišče pa ni namenjeno le počitniškemu varstvu. Vsako soboto od maja dalje organizirajo brezplačne delavnice, kjer bodo skupaj z otroki in starši pripravljali vrt na poletje. Kar posadijo, bodo poleti tudi pojedli. »Por, česen, čebula že rastejo,« pravi sogovornica. »To je učilnica na prostem.« In ta učilnica se odpira tudi širše. Sodelujejo s šolami, organizacijami, letos prvič tudi s šolo Iris, ki bo dobila svojo gredico. »Gre za učenje skozi izkušnjo,« poudarjajo. »Ne za sedenje in poslušanje.«
Pomemben del filozofije je tudi tvegana igra – dejavnosti, ki vključujejo orodja, ogenj, naravne elemente. Mala ulica jo spodbuja tako na Vrtišču kot tudi pri svojih programih gozdne pedagogike. »To spodbuja ustvarjalnost in samozavest,« spomnijo mentorji, ki so bedeli nad dogajanjem. In otroci to začutijo. Iz preprostih opravil, kot je puljenje plevela, iz katerega po koncu dela naredijo tekmovanje, igro, izziv. Vrtišče na Rakovi jelši ni le vrt. Je prostor, kjer se brišejo meje med mestom in naravo, med igro in učenjem, med posameznikom in skupnostjo.