Vilo na Groharjevi ulici 7, ki je bila zgrajena v začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja po načrtih Ivana Vurnika za ljubljanskega odvetnika in kasnejšega župana Jura Adlešiča, je leta 1998 po delih začel kupovati poslovnež Andrej Marčič. Zaradi zapuščinskih postopkov je trajalo nekaj let, da je lastništvo objekta prevzel v celoti. Ker so v njem živeli štirje najemniki, pa je trajalo še dobrih deset let, da ga je dobil v posest. Šele takrat, kot je dejal Marčič, se je začel z vilo resnično ukvarjati. Za njeno prenovo je več arhitektov oblikovalo idejno zasnovo, pri čemer so v biroju Sadar + Vuga za projekt pred tremi leti pridobili gradbeno dovoljenje.
»Gradbeno dovoljenje, na katero smo zelo dolgo čakali, smo dobili za prenovo, pri kateri bi zunanjost prvotne vile ostala. Vendar se projekta zaradi zahtevnosti ni želel lotiti noben gradbinec. Zato sem se odločil za postopek odstranitve objekta, za kar sem pridobil ustrezna strokovna mnenja,« je pojasnil Marčič. Kot je še povedal, je v vilo ves čas vlagal, kar je bilo nujno. »Načela jo je kapilarna vlaga, čeprav sem pred leti vložil v sanacijo vlage, a zaradi bližine barja se teh težav ne da v celoti rešiti. Pri čemer hiša ni v slabem stanju zaradi zadnjih nekaj let, temveč propada že več desetletij, ker se, ko je bila družbena lastnina, vanjo ni vlagalo.«
Na podlagi 31. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) je lastnik vile na ministrstvo za kulturo naslovil vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za odstranitev objekta – vila ima status stavbne dediščine in je del naselbinske dediščine območja Mirja. Kot je dejal Marčič, namerava nadomestno stavbo zgraditi po prvotnih Vurnikovih načrtih, ki jih je pridobil iz državnega arhiva. »Velja pripomniti, da Adlešič vile še zdaleč ni naredil po izvornih Vurnikovih načrtih. V to ulico ne spada noben vila blok, tu bi rad postavil hišo po arhivskih načrtih. Mislim, da bi bil to lep poklon Vurniku.«
Ministrstvo sprva izdalo soglasje
Kot so pojasnili na ministrstvu za kulturo, so v postopku, ki so ga vodili na podlagi vloge investitorja, za raziskavo in odstranitev enote dediščine presojali na podlagi veljavnega zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). »Ta v drugem odstavku 31. člena določa, da se odstranitev dediščine dovoli, če je objekt dotrajan ali poškodovan do te mere, ga ni mogoče obnavljati z običajnimi sredstvi, ali če ogroža varnost ljudi in premoženja. Stranke to praviloma dokazujejo s statičnimi ali gradbenimi izvedenskimi mnenji, ministrstvo za kulturo pa lahko v teh postopkih zgolj preveri, ali so zakonski pogoji izkazani z ustreznimi dokumenti. Odločitev je skladno z ZVKD-1 tako temeljila na gradbenotehničnih ugotovitvah, ki jih je vlogi priložila stranka.«
Te ugotovitve so bile: strokovno mnenje statika, ki je zaključil, da objekt v sedanjem stanju ni varen za uporabo, ocena naložbe v novogradnjo oziroma rekonstrukcijo s prizidavo vile in izvedensko mnenju o obstoječem gradbenem stanju vile. Poleg tega je ministrstvo za kulturo, kot so zapisali, »v postopku zaprosilo Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) za strokovno mnenje. Ker ga v predpisanem roku ni prejelo, je zato odločilo na podlagi dokumentacije, ki je bila v postopku predložena.«
Ministrstvo je tako sprva izdalo soglasje za odstranitev objekta, vendar pa so v začetku marca nato »investitorju izdali sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti v celoti, ki zadrži tudi predhodno soglasje in zadrži odstranitev objekta. Torej do rušitve objekta ne more priti, saj zato ni soglasja ministrstva za kulturo.« Kot so pojasnili, so bili po izdaji soglasja seznanjeni z novimi dejstvi, med drugim s podatkom, da ima objekt izdano gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, za katero je bilo pridobljeno tudi soglasje ZVKDS. »Na podlagi novih dejstev, ki so razvidni iz dodatne dokumentacije in strokovnih pojasnil, ki jih je ministrstvo za kulturo pridobilo od ZVKDS, smo preučili možnost obnove postopka na podlagi 260. člena zakona o upravnem postopku (ZUP). S tem smo zagotovili ponovno presojo vseh relevantnih okoliščin in dejstev.« V sodelovanju z ZVKDS, kot so še pojasnili na ministrstvu, poteka zbiranje dodatne dokumentacije, ponovno so bili opravljeni vrednotenje, konservatorska presoja in podobno – »da bi lahko ponovno preučili vse možnosti za odpravo dotrajanosti in poškodovanosti dediščine z uporabo običajnih sredstev in ne zgolj z vidika vprašanja višine stroškov sanacije, kar je bil argument za odstranitev in neobnovo vile s strani investitorja«. Po zadržanju soglasja za rušitev vile je lastnik sprožil upravni spor.
ZVKDS potrdil veliki dediščinski pomen stavbe
V ZVKDS so zapisali, da »območna enota Ljubljana v začetni fazi postopka, v katerem je ministrstvo na podlagi 31. člena zakona izdalo odločbo o odstranitvi vile na Groharjevi 7, ni bila vključena in tudi ni bila pozvana k podaji mnenja. Je bila pa v nadaljevanju, ob obnovi postopka, zaprošena, da ministrstvu posreduje vso razpoložljivo dokumentacijo o objektu, predvsem dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (DGD), ki je bila podlaga za izdajo dovoljenja za obnovo stavbe in gradnjo manjšega prizidka na vrtni strani vile.« Kot so še pojasnili, je po razveljavitvi sklepa o odstranitvi vile oziroma po obnovi postopka območna enota Ljubljana izvedla vrednotenje objekta po metodologiji za določitev varstvenih območij dediščine. »Pri tem se je zaradi visokih ocen tako v zgodovinskopričevalnem merilu, povezanem z naročnikom vile, kot tudi v avtorskem merilu, ki izhaja iz avtorja načrtov, potrdil velik dediščinski pomen stavbe.« Glede možnosti obnove pa so poudarili, da ta z ekonomskega vidika sicer ni vedno najboljša rešitev, vendar na ZVKDS zagovarjajo »njeno smiselnost v vseh primerih, ko gre za kulturno dediščino. Njeno varstvo namreč predstavlja javni interes, ki presega individualni interes lastnika.«
V ZVKDS so tudi zapisali, da vila ni v dobrem stanju, kar je »posledica dejstva, da je bila vrsto let nenaseljena in nevzdrževana. Prisotna je kapilarna vlaga v kletnem delu sten, poškodbe ometov pa so zaznavne tudi drugod, predvsem zaradi vdora meteorne vode skozi odprta okna ob nalivih. Kljub temu večjih statičnih težav ni bilo ugotovljenih, saj ni vidnih razpok, prav tako streha ne zamaka.«