V parku Tabor je bilo popoldne slišati glasbo, ki je nekoč polnila ljubljanska plesišča. Valček, fokstrot in drugi šlagerji so pod krošnjami dreves povezali generacije, ki se sicer morda ne bi srečale na istem plesišču. Nekateri so plesali na nogah, drugi na vozičku, tretji s pomočjo hodulje, a korak je bil na koncu pomemben manj kot druženje.
»Šlagerji pod krošnjami so v bistvu sosedsko druženje in ples v parku Tabor,« je povedala Klara Drnovšek Solina iz ekipe festivala Mladi levi, ki je dogodek pripravila v produkciji Bunkerja. Ideja zanj je nastala v okviru projekta Krpanje nevidnega, pri katerem sta Ivana Müller in Bojana Kunc z različnimi akcijami in gestami v javnem prostoru odgovarjali na potrebe posameznega okolja.
Na Taboru je ena od pomembnih skupin tamkajšnja skupnost Doma upokojencev Center, s katero festival sodeluje že več let. Prav želja, da bi tudi njim pripravili dogodek, prilagojen njihovemu ritmu in času, je prerasla v plesno srečanje pod krošnjami. Lani so ga prvič izvedli, letošnje srečanje pa je pokazalo, da obljuba o ponovitvi ni ostala le pri besedah. »Želeli smo prirediti ples posebej zanje, v urah in času, ki jim ustreza in je prilagojen njim. Tudi glasbeno listo so pomagali sestaviti oni,« je pojasnila Klara Drnovšek Solina.
Glasbeni izbor je bil zato pomemben del zgodbe. Osnovo so pripravili že lani, letos pa so jo dopolnili s skladbami iz šestdesetih in sedemdesetih let ter s klasičnimi šlagerji, ob katerih se je marsikomu verjetno odvrtel kakšen spomin. Večina skladb je bila slovenskih, nekaj pa jih je bilo tudi v srbohrvaškem jeziku. Nič nenavadnega, saj so stanovalci doma generacija, ki je odraščala in plesala v času nekdanje Jugoslavije. Ko so iz zvočnikov zadoneli znani takti, je bilo hitro jasno, da za ples ni potrebna velika dvorana. Dovolj je bilo nekaj prostora pod drevesi, ravna površina in pripravljenost, da se zavrtiš.
Ko noge zasrbijo, je za ples vedno pravi čas
Pri Šlagerjih pod krošnjami ni bilo tekmovanja v plesnem znanju. Ravno nasprotno. Namen srečanja je bil, da bi se skupaj zavrteli tudi tisti, ki jim klasični plesni koraki niso več tako domači, in tisti, ki jih nikoli niso zares usvojili. Za usklajevanje korakov je skrbel plesni mojster Branko Potočan. Njegova naloga je bila nekoliko posebna – povezati različne generacije in različne telesne zmožnosti ter jih spraviti v skupni ritem. »Družimo se s takšnimi, ki imamo različne zmožnosti – od ljudi, ki so na vozičku, do tistih, ki uporabljajo hoduljo, in teh, ki še uporabljamo obe zdravi nogi,« je dejala Drnovšek-Solinova. Povedano drugače, Potočan je s svojimi navodili pomagal uskladiti »kolesa, noge in generacijsko znanje«, da je lahko vsak sodeloval po svojih močeh. In res – na plesišču ni bilo pomembno, kdo naredi popoln korak. Pomembno je bilo, da ga naredi skupaj z nekom drugim.
Na plesišču smo zmotili 89-letno Margareto Turšič. Zaradi glasbe, ki jo je bilo mogoče slišati tudi skozi okno njene sobe, so jo zasrbele pete in prišla je na dvorišče Doma upokojencev Center na Taboru, kjer biva zadnja štiri leta. Njena prisotnost na plesišču je potrdila, da so leta ob glasbi povsem drugotnega pomena. Med pogovorom, ko je bil čas za krajši predah, so se obudili tudi prijetni spomini na mladost. »V moji mladosti smo veliko plesali pri mojstru Jenku in v Riu. Če verjamete ali ne, prav na plesu sem spoznala svojega moža,« je povedala Turšičeva in dodala, da je bila sama odlična plesalka. »Oba starša sta bila izvrstna plesalca. Tudi z možem sem kasneje veliko preplesala. Predvsem polko, saj za valček ni imel posluha,« je v smehu pripomnila.
Med prostovoljci se je zavrtel tudi živahni in izredno razigrani Boštjan, ki sicer v domu skrbi za točilni pult. Tokrat je svojo običajno postojanko zamenjal in na plesišču pokazal, da tudi tisti, ki so vajeni skrbeti za druge, znajo stopiti v ospredje in se prepustiti glasbi. Vzdušje je bilo sproščeno, skoraj domače. Med posameznimi plesi se je komaj našel čas za klepet, spoznavanje sosedov in sladke prigrizke.
Šele krajši odmori med plesom so nakazali priložnost za pravo druženje, ki je bilo dejansko ves čas v ospredju. Ples je bil način, kako stopiti iz vsakdanjega ritma in za nekaj ur ustvariti skupnost, v kateri starost, telesna kondicija in način gibanja niso pomembni. Mladi levi, ki so stali za projektom, pa so s tem pokazali, da festival ni namenjen samo ljubiteljem sodobnih uprizoritvenih umetnosti, temveč lahko postane tudi prostor srečevanja različnih generacij.