V kamniškem frančiškanskem samostanu je v teh dneh čutiti posebno energijo. Ne tiste prazne in tihe, ki so je obiskovalci sakralnih objektov vajeni. Med kamnitimi zidovi, desno od glavnega oltarja, se počasi rojevajo jaslice, ki niso le prizor svetega večera, temveč zgodba prostora, časa, gora in neba. Njihov avtor je Tone Špenko, upokojeni Kamničan, astronom po srcu in planšar po duši, ki že vrsto let decembrski čas posveti eni sami nalogi: ustvariti jaslice, kakršnih ni nikjer drugje.
Ko stopimo bliže, hitro postane jasno, da ne gledamo klasične postavitve. To niso jaslice, kakršne lahko srečujemo po številnih cerkvah, temveč natančna maketa Velike planine – z vsemi njenimi plastmi, zgodovino in spremembami, ki jih je prinesel čas. Okrogle pastirske koče, stare bajtarske hiške, kapelica, turistično naselje v ozadju, ruševje, kamni, mah. Vse je na svojem mestu. In kot pove njen ustvarjalec, vse ima pomen.
Natančne replike starih pastirskih koč
»Vsako leto je druga tematika,« pove Tone Špenko, medtem ko previdno popravlja droben detajl na eni izmed koč. »Čeprav Veliko planino vsakih nekaj let ponovim. Mislim, da je zdaj ponovno na vrsti po treh letih.« A ponovitev ni nikoli enaka. Tokrat je dodal jame v ozadju, turistični del planine, ki ga nekoč ni bilo. Zahodni del planine, kjer danes stojijo številne turistične koče, so nekoč pokrivali gozd, ruševje in trate. Zdaj je drugače – in tudi jaslice to povedo.
Posebno pozornost pritegnejo okrogle koče. Te niso zgolj simbol, temveč natančne replike starih pastirskih bivališč, kakršna so na Veliki planini prevladovala do druge svetovne vojne. »Letos sem jih naredil kar nekaj. Samo ena je štirioglata, vse druge so okrogle,« pove z rahlim ponosom, a brez bahavosti. Ena sama okrogla koča mu vzame tudi mesec dni dela. Ne gre za poenostavitve – tudi spodnje ogrodje je izdelano tako kot pri pravih kočah: kamni, grušt, odprto ognjišče, vislice za drva. Seveda govori o stari Preskarjevi bajti, ki je danes muzej, odprt tudi za javnosti. »Pri manjših kočah sem spodaj malo 'pogoljufal', pri tej pa ne. Ta je taka, kot mora biti.«
Tone Špenko Velike planine ne pozna le iz knjig. Tam ima tudi svojo kočo. In prav ta osebna vez se čuti v vsakem detajlu. Ruševje v jaslicah je prineseno prav od tam, saj ne raste pod 1600 metri, razen v Tihi dolini, kot pojasni. Mah, sušica, drobne rastline, vse je pravo, nabrano ob pravem času, z znanjem in potrpežljivostjo. Pri tem mu pomaga žena Andreja, agronomka, ki ima posebno oko za naravo in detajle.
Nad jaslicami postavil severno nebo
A jaslice niso le pokrajina. Nad planino se razprostira nebo. In tu se Tone Špenko razkrije še v drugi svoji strasti – astronomiji. Letos je nad jaslicami severno nebo, s severnico, velikim medvedom in preostalim ozvezdjem, ki jih lahko prepozna tudi pozoren planinec. Prejšnje leto je bilo drugače: takrat je po vrnitvi s potovanja po Namibijo ustvaril južno nebo. Letos pa nebo ni povsem mirno. »Na njem je komet. In rdečkaste lučke v ozadju, ki predstavljajo polarni siji. Na Veliki planini sem imel priložnost, da ga dvakrat vidim s prostim očesom,« pripoveduje. Letos je izdelal maketo gora, ki jih med pohajkovanjem po planini pogosto opazuje. Tako prepoznamo Grintovec z vrisanimi plezalnimi stenami. »Pa Kokrško sedlo, kjer sem nekoč tudi sam plezal,« pove in doda, da so bile planine do letos zgolj narisane na platno.
V kapelici, ki jo je postavil zadaj, v kotu jaslic, tudi zvoni. A kot pove ustvarjalec, zvon ni le dekoracija, temveč del zgodbe. Tako kot glasba, ki povezuje družino Špenko. Sam pravi, da nima posebnega posluha, da pa je nekoč pritrkaval – tudi v cerkvi na Svetem Primožu. »Zelo nadarjena pa je moja žena Andreja, organistka. Ob praznikih igra tudi v tej cerkvi. Prav tako so otroci glasbeno nadarjeni, pogosto se zberemo in skupaj zaigramo,« pove Špenko.
Jaslice javnosti predstavljene na sveti večer
Prve jaslice je Tone Špenko postavil leta 2009, ob 400. obletnici od prvih Galilejevih opazovanj vesolja s teleskopom. Takrat so nastale jaslice na temo Črnivca, cerkvijo svetega Ahaca in opazovanjem kometov. Tudi danes pravi, da jaslice niso postavljene v čas pred 2000 leti. »To je danes. To je naš čas, naš prostor.« In prav v tem je njihova moč. Letošnja postavitev nastaja dva meseca. Dva meseca, ko se življenje nekoliko umakne, ko dnevi minevajo med cerkvijo, delavnico in domom. »Žena najbolj pomaga,« pove brez oklevanja. »In tudi prenaša, da jaz dva meseca delam skoraj samo to.«
Jaslice bodo javnosti predstavljene na sveti večer. Do takrat jih še preizkuša, popravlja, dopolnjuje. Trije kralji so za zdaj še pospravljeni – na pot pa bodo krenili po božiču, kot se spodobi. Prav tako je frančiškanski samostan odprt ves dan. »Je ena redkih cerkva, kjer si lahko obiskovalec vzame čas. In prav to je tisto, kar najbolj cenim. Da lahko ljudje pridejo, se ustavijo in si ogledajo jaslice.«