Z Marijinim vnebovzetjem se časti odhod Marije v nebesa, na Gorenjskem in Notranjskem je uveljavljeno tudi ime veliki šmaren. Dolenjska, Štajerska in Prekmurje ga imenujejo velika maša, na Koroškem pa je znan kot velika gospojnica. Obstaja tudi nekaj lokalnih izjem, v Soški dolini ga poimenujejo rožnica, v Istri pa velika Marija oziroma velika Mati božja. Tako kot je pri Jezusu od njegovega rojstva pomembnejša smrt, zaradi vstajenja, ima tudi pri Mariji njen odhod v nebesa večji pomen kakor rojstvo, ki ga praznujemo 8. septembra kot mali šmaren oziroma malo mašo. Za ta dan, ko naj bi se že nekoliko shladilo, velja pregovor: Mala maša za suknjo vpraša. Ljudske pobožnosti so v povezavi z velikim šmarnom ponekod še bolj raznolike ali bogate kot za veliko noč. Potekajo procesije z lučkami, peš romanja, blagoslov zdravilnih zelišč…
Žegnanje v Stari cerkvi
Frančiškanska cerkev v Šiški, v Ljubljani, ni posvečena Mariji. Ni romarsko središče, ampak je običajna župnijska cerkev. »Ni čisto običajna, saj jo je zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik,« pove pater Gregor Kos, ki je že šesto leto župnik v tem mogočnem svetišču. Pravi, da je v njihovi župniji bolj kot na dan Marijinega vnebovzetja slovesno zadnjo nedeljo v avgustu z žegnanjem v podružnični cerkvi svetega Jerneja na Celovški cesti, znani tudi pod imenom Stara cerkev: »Prvi zgodovinski zapisi o tej cerkvi segajo v leto 1370, v tridesetih letih prejšnjega stoletja pa je močan pečat z dozidavami okrog cerkve in ureditvijo njene okolice tudi tu pustil veliki mojster Plečnik. Letošnje praznično vzdušje bomo na Jernejevo nedeljo poleg slovesne maše popestrili s celodnevnim druženjem, glasbo, neke vrste sejmom in se še posebej spomnili znanega šišenskega rojaka, frančiškana in narodnega buditelja Valentina Vodnika ob 200-letnici njegove smrti.«
Jernejevo nedeljo stari Ljubljančani poznajo tudi pod imenom »komarjeva nedelja«. Izvor imena opisuje Mateja Klinar v knjižici Jernejev biser: »Ime najverjetneje izhaja iz dejstva, da je bilo v poletnih mesecih v Spodnji Šiški veliko komarjev, ki so se največ zadrževali ob vodnih izvirih pod Šišenskim hribom, ki so v neposredni bližini cerkve svetega Jerneja. Svetnikov god in običaji, povezani z bučnim streljanjem z možnarji in zvonjenjem z zvonovi, so bili 'zanesljivo sredstvo', s katerim so prepodili nadležne komarje. Rekli so, da 'odirajo komarja'. Kljub prazničnemu vzdušju so se na žalost vnemali tudi prepiri in pretepi, včasih je prišlo celo do pobojev.«
Poganski tempelj?
Sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja je začela v Šiški rasti prva monumentalna umetnina, ki jo je v Sloveniji ustvaril Jože Plečnik. »Spomladi 1924 so se nanj obrnili ljubljanski frančiškani s prošnjo za načrt za cerkev v takrat še malo pozidanem delu Ljubljane,« opisuje potek dogodkov pater Gregor. »Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je kmalu po začetku gradnje vse skupaj zaustavil z ugovorom, da ne more posvetiti za bogoslužno rabo poganskega templja. Plečnik se je dejansko zgledoval po antičnih, grških in rimskih templjih, vendar je kombiniral tudi s slogom zgodnje krščanske bazilike. Slednje so frančiškani prek umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta predočili škofu, kar ga je končno prepričalo, da je dovolil nadaljevanje gradnje. Škofa so spomnili tudi na to, da je mojster Plečnik globoko veren katoličan. Samo cerkveno stavbo, ladjo, so postavili v letu in pol, zvonik pa dokončali do 1931. Tako so lahko frančiškani skupaj s Šiškarji v novi Plečnikovi cerkvi 3. oktobra 1926 praznovali 700-letnico smrti svetega Frančiška Asiškega, njihovega ustanovitelja in zavetnika šišenske župnije.«
Posebnost cerkve je, da je notranjost v obliki pravilnega kvadrata in da je oltar s prezbiterijem, torej prostorom za duhovnika, pomaknjen naprej, skoraj do sredine cerkve. Plečnik je hotel to sveto dogajanje čim bolj približati vernikom. Umetnostni zgodovinarji, ki razlagajo Plečnikova dela, pravijo, da je šišenska cerkev med vsemi njegovimi cerkvami zasnovana najbolj kristocentrično, kar pomeni, da je Kristus v središču liturgičnega bogoslužnega dogajanja. Tako duhovno kot arhitekturno.
Varčni arhitekt
Pater Gregor pove, da je bila gradnja finančno zelo zahteven projekt: »Mojster Plečnik je vedel, da se morajo vesti zelo varčno, zato so gradili iz najbolj poceni materialov, kot so beton, navadna opeka, tla so recimo tlakovana z asfaltom. Še vedno so v zvoniku, ki je sicer zelo visok, v spomin na tiste čase, trije železni in zgolj en bronasti zvon. Ta predel Ljubljane je bil pred 100 leti napol kmečki, napol delavski, železničarski, tu so živeli tovarniški delavci. Sredstva za gradnjo so pomagali zbirati tudi drugi Ljubljančani in verniki iz vse Slovenije. Plečnik je notranjost opremil s kipi in stebrički, ki jih je prinesel od drugod in jih tako rekoč recikliral. Šele pred nekaj leti smo ugotovili, da imamo zelo dragoceno kiparsko plastiko. Na glavnem oltarju namreč stojita dva frančiškanska svetnika, sveti Bonaventura in sveti Anton Padovanski, ki sta bila takrat delno poškodovana, ampak ju je Plečnik vključil v oltarno celoto, ker je v njiju prepoznal veliko umetniško vrednost. Umetnostni zgodovinarji so šele pred 15 leti ugotovili, da gre za pozno delo baročnega mojstra Francesca Robbe. Zanimiva je tudi izvedba stranskega oltarja. Ta je posvečen dvema svetnicama, Materi božji in sveti Elizabeti Ogrski. V enem oltarju je združil kopijo slike Marije s Svete gore in kip svete Elizabete. Kip, za katerega ni znano, kje ga je dobil, je umestil v ležeči položaj in mu dodal vzglavnik, na sliko pa je namestil dve kroni, za Jezusovo in Marijino glavo, ki sta izdelani iz poročnih prstanov vdov vojakov s soške fronte, ki je potekala v bližini svetogorskega svetišča. Med notranjo opremo velja posebej izpostaviti lestence, ki so različnih oblik in barv, s čimer je privabil k donatorstvu premožnejše ljubljanske družine, da so si izbrale svojo svetilko, na katero so napisali njihovo ime. Hkrati pa različne svetilke simbolno predstavljajo vernike, ki kljub svoji različnosti in osebnemu odnosu do Boga vseeno tvorijo skupno občestvo.
Posebnega ogleda je vredna krstilnica v kotu cerkve, ki jo je mojster opremil kot svoje zadnje delo pred smrtjo. Vanjo je postavil posebno klop za botra, krstni kamen iz hotaveljskega in podpeškega marmorja in strop iz lesenih tramov, ki nas spominja na brajdo vinske trte, s katere kakor grozdi visijo barvne svetilke.«
Cerkev, ki si jo zadnje desetletje prihaja ogledovat vse več turistov in Plečnikovih občudovalcev z vseh celin sveta, je tretja največja v Sloveniji. Večji sta v Gornjem Gradu v Savinjski dolini, kjer je bil v 16. stoletju sedež ljubljanskega škofa Hrena, in jezuitska cerkev svetega Jožefa v Poljanah pod Ljubljanskim gradom. Šišenska cerkev je eden izmed petih Plečnikovih objektov, ki jih je ministrstvo za kulturo predlagalo za uvrstitev na seznam Unescove svetovne dediščine. Poleg nje še cerkev svetega Mihaela na Barju, NUK, Tromostovje s tržnico in Žale oziroma Vrt vseh svetih.
Pater Gregor poleg župnikovanja opravlja tudi delo direktorja Frančiškovega študentskega doma, kjer je nameščenih 65 študentov. »Tudi ta stavba je Plečnikovo delo in skupaj z glavno cerkveno fasado vse bolj kliče po prenovi. Upam, da se je bomo lahko s pomočjo dobrotnikov in pristojnih ustanov kmalu lotili. Želim si tudi, da bi – poleg turistov – na ogled Plečnikovega svetišča prišlo še kaj domačih obiskovalcev, predvsem učencev okoliških šol,« je izrazil svoje želje trenutni skrbnik pomembne slovenske dediščine. Na vratih pa ga je že čakal električar, ki je prišel pogledat posledice udara strele na poškodovanem cerkvenem ozvočenju, projektorju, sistemu za zvonjenje…
