»Podobno kot v Ljubljani in drugih mestih morajo uporabniki drog imeti prostor, ki jim je namenjen. Govorimo samo, kje ne smejo biti, in jih odganjamo, s čimer se zmanjšuje prostor za dialog in možne spremembe. Nekaj jim je treba ponuditi. O tem se v obliki programa varne sobe dogovarjamo za Ljubljano,« je eno od izhodišč pomena prostorov za uporabnike drog v urbanih okoljih, ki so pomembni tako za uporabnike kot širšo družbo, izpostavil strokovni vodja goriške varne sobe Luka Mrak iz Šenta. Kot smo že poročali, je združenje Šent na zadnjem razpisu ministrstva za zdravje v sklopu sofinanciranja programov varovanja in krepitve zdravja med letoma 2026 in 2028 prejelo sredstva za nadaljevanje projekta goriške varne sobe kot tudi za vzpostavitev tovrstnega programa v Ljubljani, kjer projekt nastaja v konzorcijskem partnerstvu še z Mestno občino Ljubljano in Zdravstvenim domom Ljubljana.
Ljubljanski projekt varne sobe je v nasprotju z Novo Gorico, kjer tovrstni program ob dnevnem centru za uporabnike drog deluje že dobro leto in pol, v začetni fazi. Kot je socialni delavec Luka Mrak pred dnevi povedal za Dnevnik, v Ljubljani trenutno analizirajo teren in se s partnerji pogovarjajo o projektnih ciljih ter ne še konkretno o programu. Zato je eno od vprašanj, ki ostajajo še odprto, kakšen program varne sobe bi bil v Ljubljani najučinkovitejši.
Prva možnost je integrirana varna soba, kar pomeni, da prostor za uporabo drog spremlja tudi dnevni center za uporabnike, kjer si lahko skuhajo oziroma prejmejo obrok, se družijo, si operejo oblačila in so jim na voljo strokovni delavci, ki jih podpirajo pri različnih življenjskih stvareh. Prav tako je del tovrstnega programa lahko tudi podporno stanovanje ali zavetišče. »V takšnem primeru integrirane varne sobe govorimo o celem sklopu storitev, ki bi ob dovolj zagotovljenega kadra in dobro pripravljenem programu na način, da se uporabniki dobro počutijo, in z lokacijo v središču mesta, kjer je stičišče ljudi, ki droge uporabljajo javno, marsikaj rešila,« je pojasnil socialni delavec Mrak.
Druga možnost je mreža manjših varnih sob ob dnevnih centrih na različnih lokacijah v središču Ljubljane. Vendar bi v tem primeru, kot je poudaril strokovni vodja goriške varne sobe, morali biti pogoji za vstop v varne sobe poenoteni.
Goriški kriteriji varne sobe
Goriško varno sobo, pri čemer je nekatere izkušnje mogoče preslikati v Ljubljano, marsikaj pa zaradi drugačnih specifik glavnega mesta tudi ne, lahko uporabljajo zgolj polnoletne osebe. Pri čemer se morajo uporabniki prvič registrirati z osebnim dokumentom, kar je bila po Mrakovih besedah tudi ena od zavez policiji. »Preden smo odprli varno sobo, smo imeli precej sestankov s pristojnimi institucijami, med drugim tudi s policijo. Poudarili so, da v primeru, da bi, bog ne daj, v varni sobi kdo umrl, morajo ob prihodu na kraj dogodka vedeti, kdo je bila oseba in katero drogo je uporabila.«
Drugi vidik, kot je še pojasnil Mrak, ki ga je med varnostnimi vidiki izpostavila policija, je tudi vprašanje, kako preprečiti, da okolica varne sobe ne bi postala zbirališče preprodajalcev drog. »Pri tem smo se zavezali, da če bi ugotovili, da se v bližini varne sobe zbirajo osebe, ki jih prej ni bilo, in prihajajo tja z namenom preprodaje drog, bi nemudoma obvestili policijo, saj temu naši prostori in bližnja okolica varne sobe niso namenjeni,« je bil jasen sogovornik. A kot je dodal socialni delavec, se v goriški varni sobi s tem problemom do zdaj niso srečali. Odkar je odprta, so imeli približno pet primerov, da so morali zaradi različnih razlogov zdravstveno intervenirati. V enem primeru je bila oseba močneje omotična in so preverjali, ali je to posledica uporabe droge ali kakšnega drugega stanja, v drugem primeru je uporabnik doživel epileptični napad, eden od uporabnikov pa se je denimo pred vhodom spotaknil in so mu oskrbeli rano.
Prav tako se po Mrakovih besedah v goriški sobi niso srečevali z nasilnimi incidenti. »To je specifika našega dnevnega centra, kjer se z uporabniki že dolgo poznamo in vodimo resno kulturo nenasilja, ki resnično temelji na spoštovanju vsakega posameznika, zato imamo nasilnih primerov zelo malo. Kar enako velja za varno sobo. Kdaj je le morda nekoliko slabe volje, ko jim povemo, da trije ali štirje naenkrat ne morejo v prostore, kar potem tudi sprejmejo,« je še povedal Luka Mrak in pri tem razložil, da je omejitev, da varno sobo lahko uporabljata le dve osebi naenkrat, povezana tako z zdravstvenimi kot varnostnimi vidiki. Zdravstvenimi zato, ker je prisotna zgolj ena medicinska sestra, z varnostmi pa, da ne bi prišlo do preprodaje drog. Posameznik, ki pride v varno sobo, mora tako vse svoje stvari, tudi iz žepov, odložiti v omarico. S seboj v sobo za uporabo droge lahko vzame le svoj odmerek in pribor, ki ga dobi v varni sobi in ga po uporabi tam tudi pusti.
Varna soba v Strasbourgu
Za primer učinkovite varne sobe v tujini je socialni delavec Luka Mrak navedel program iz Strasbourga, ki je po velikosti primerljiv z Ljubljano. Integrirana varna soba v skupni velikosti notranjih prostorov 350 kvadratnih metrov ter s pripadajočimi zunanjimi površinami je tam v neposredni bližini centralne bolnišnice, ob njej pa je tudi dnevni center. Letni proračun varne sobe je 1,1 milijona evrov, v njej pa deluje osem medicinskih sester, sedem socialnih delavcev, pet psihologov, dva družinska zdravnika in dva psihiatra ter dva varnostnika. Nad njo je v isti stavbi, sicer ločen program, še zavetišče za uporabnike drog z akutnimi psihičnimi ali fizičnimi zdravstvenimi problemi.
Kar ob snovanju projekta varne sobe v Ljubljani, kot je izpostavil Mrak, za zdaj ostaja največja dilema, je, kako tovrstni program vidijo drugi deležniki in kaj so pri tem pripravljeni narediti za spremembo, tako v smislu infrastrukture na lokalni ravni kot zagotavljala finančnih sredstev predvsem na državni ravni.