»Začelo se je s prihodom bendov, kot so Koala Voice, Mrfy, Joker Out, Kokosy, Jet Black Diamonds in Plateau. Pokazali so, da lahko ustvarjaš tudi indie glasbo v slovenščini in te bodo ljudje poslušali,« je povedal kitarist skupine De Vu Rok Karlič. »Res so odprli veliko vrat. Zdaj pa je veliko novih, mladih bendov, ki se gnetemo skozi ta vrata.«
Bend De Vu, ki deluje od marca lani, je hitro po združitvi nastopil na Škisovi tržnici. »Imeli smo deset dni časa, da se prijavimo na tekmovanje in pošljemo pesmi. Na prvih vajah smo na telefon posneli tri skladbe in jih oddali,« se je začetkov spomnil Rok. Hitro so morali izbrati tudi ime, pri čemer so imeli srečo, da je kitaristka Trina Bizjak že pet let zbirala zanimiva imena. De Vu, kar pomeni trenutek, v katerem se zaveš, da bo ta trenutek ostal spomin, se jim je zdelo ravno pravšnje zanje.
Prvemu koncertu so sledile nove priložnosti, vsako so tudi sprejeli. »Včasih sem se spraševala, kako je možno, da imamo toliko sreče,« je povedala vokalistka Ema Neža Bošnjak.
Njihova glasba izstopa po izrazitem akustičnem značaju, vanjo se trudijo vnesti tudi del sebe. »Moj cilj je, da poslušalec glasbo začuti kot objem,« je pojasnil Rok. »Na hitro bi jo opisali kot sproščeno vzdušje in sanjavi pop, a če bi šli v podrobnosti, bi o tem lahko govorili ure,« je dodal basist Martin Hundrić.
Hitra ustanovitev benda, izbira imena in nastopi pa niso pomenili tudi takojšnje rešitve glede prostora za vaje. Na vprašanje, kje so vadili, so skoraj v en glas odgovorili z vprašanjem: »Kje nismo?« Začeli so v sobi brez oken. »Elektrika je bila vprašljiva. S Trino sva sedela drug zraven drugega in ves čas je nekaj šumelo. Če si se dotaknil svoje in druge kitare hkrati, te je streslo,« je okoliščine opisal Martin. Kasneje so se preselili v mlin, kjer jih je zeblo. Težave pa niso trajale v nedogled: »Po naključju smo naleteli na prostor v Šiški, kjer imamo zdaj redni termin vsak teden.« Prostor jim pogosto posodi tudi Študentski klub Grosuplje.
Ema, Martin in Rok imajo absolventski status, v tem času pa pišejo diplomske oziroma magistrske naloge in delajo. Usklajevanje obveznosti z glasbo jim po njihovih besedah ne predstavlja večjih težav. Tudi Trina in bobnar Maj Ferjan, ki imata trenutno izpitno obdobje, znata čas dobro izkoristiti. »Pol ure pred koncertom v Zorici je Maj na računalniku delal zapiske. Ko smo mu rekli, da gremo na oder, je pospravil in šel igrat,« je Martin pohvalil prijatelja.
Odrska energija in šov
Na veliki oder je hitro stopil tudi trio Delta Riff, ki ga sestavljajo vokalist Tit Patrick Potecin, bobnar Luka Rener in basist Tilen Lampret. Skupina, ki deluje že tri leta, je prvič nastopila v Menzi pri koritu, velik preskok pa je predstavljal njihov drugi koncert, ko so kot predskupina Siddharte igrali pred 3000 poslušalci v Kranju.
»Bil sem zelo živčen, a ko sem stopil na oder, je trema izginila,« je takratne občutke opisal Tit. Čeprav Delta Riff veliko pozornosti posveča promociji, poudarjajo, da so za rast benda najpomembnejši koncerti. »Na koncu dneva moraš pred dvajsetimi ljudmi v Spodnjem Dupleku odigrati tako dobro, kot si v Kranju pred 3000 poslušalci,« je pojasnil Luka. »Publika mora dobiti zaupanje vate, kar pride počasi, ne čez noč.«
Prihodnosti si brez glasbe ne morejo predstavljati. »Nikoli nisem videl druge opcije kot živeti od glasbe. Nekaj služb sem že preizkusil – to je bilo samo trpljenje,« se je pošalil Luka, ki poleg igranja v bendu druge uči bobnati. Tudi Tit je od nekdaj vedel, da bo glasbenik, a se je kljub temu odločil za študij novinarstva. »Iskal sem faks, ki bi mi omogočal, da zraven ustvarjam glasbo. Hkrati me je zanimalo glasbeno novinarstvo, veliko sem izvedel tudi o odnosih z javnostmi,« je razložil svojo odločitev. Pri tem je dodal, da mu je pri usklajevanju vaj in študija pomagal status umetnika.
Bend je prejel zlato piščalko za novince leta, nastopil na festivalih Gora Rocka in Castle, novembra pa izdal prvo ploščo Klic v neznano. Kot pravijo, ustvarjajo stoner rock, ki je komercialno zanimiv, a se ne prilagaja trgu. »Ima zanimive vokalne linije in tekste. Glasba pa ni prilagojena publiki, ampak jo publika lahko sprejme,« je pojasnil Tit. Ob izidu albuma so začeli tudi prodajati cedeje. Najzvestejšim oboževalcem pa so še pred izidom podarili kasete. »Če nimajo kasetofona, pa ga imajo njihove babice.«
Milena, Milena, Milena
Med mladimi bendi je tudi sedemčlanska zasedba Milena, ki deluje manj kot leto dni, v tem času pa je imela pet nastopov. Kitarist in vokalist Dan Caf je z basistom in vokalistom Lovrom Žunićem začel pisati glasbo pred dvema letoma. Kmalu sta ugotovila, da potrebujeta še druge člane, zato se jima je postopoma pridružila razširjena zasedba z bobni, klavirjem in drugimi inštrumenti. Začetki so bili precej improvizirani, vadili so v kleteh in stanovanjih, danes pa imajo redni termin v Glasbenem mestu Detroit, kjer prostor delijo še z drugimi zasedbami.
Pomemben korak pri oblikovanju identitete benda je bila tudi izbira imena. »Delal sem na Ptuju, zlagal drva in na radiu se je vrtela pesem Milena. Petkrat v enem dnevu! Pa sem začel Lovru težiti: Milena, Milena, Milena,« se spominja Dan. Čeprav je bil basist in vokalist Lovro na začetku skeptičen, si je hitro premislil: »Pomislil sem, kako dobro se sliši, da nekdo reče, da danes nastopa Milena.«
In kakšno zvrst glasbe igrajo? »Vedno nas malo stisne, ko nas to vprašajo. Gre za mešanico etna, folka, jazza, rocka,« je naštel bobnar Rok Petrovčič Vižintin. Člani poudarjajo, da ne izhajajo iz posameznih žanrskih vlog, temveč glasbo gradijo skupaj. »Jaz sicer prihajam iz bolj etno ozadja. Sem se pa pridružila zadnja, pred dvema mesecema,« je dodala violinistka Nika Škodič.
Pomemben del njihovega delovanja pa ni le zvok, temveč tudi celostna odrska predstava. »Bendu sem se pridružil bolj zaradi performativnega vidika,« je povedal vokalist Filip Klančnik, ki ga drugi opisujejo kot svoje odrsko skrivno orožje. K odrskemu nastopu s svojim vokalom doda tudi Neža Ledinek Lozej.
Glavni cilj benda Milena ostaja ustvarjanje avtorske glasbe in širjenje kroga poslušalcev. Trenutno snemajo album, prvi singel pa napovedujejo za februar. »Za nas je bila velika zmaga, ko smo nedavno igrali v Daktariju in zapolnili prostor,« je pojasnil Benjamin Virk, ki igra na klavir. »Veliko ljudi nas je slišalo in spraševalo, kje lahko poslušajo našo glasbo.« Za zdaj njihove skladbe ostajajo koncertna ekskluziva.
Pogledi na prihodnost so med člani različni. Nekateri v glasbi vidijo predvsem prostor za ustvarjalno svobodo, drugi razmišljajo o možnosti preživetja. »Ko glasba ni tvoj glavni vir dogodka, si lahko bolj svoboden. Ko pa postane, se pogosto moraš prilagoditi,« je povzel Rok.«