»Zelena jama je nastala iz nič,« pravi Gabrijel Učakar, drugače kot tam, kjer so predmestna naselja in vasi s časom postali del mesta. »Dokler niso zgradili 'lim fabrike', so bila tu polja kmetov iz Vodmata, Šentpetrskega predmestja in Sela, celo baron Codelli je imel tu nekaj zemljišč,« pripoveduje.
»Lim fabrika« je bila tovarna kleja, na Dolge njive, med današnjo Šmartinsko cesto, Središko in Kavčičevo ulico, pa so jo leta 1882 postavili iz »ekoloških razlogov«, da ni smrdela pod nos meščanom. Tovarna je namreč predelovala kosti, kože, rogovje in kopita domačih živali in iz njih izdelovala organska lepila, kostno mast, organska gnojila, želatino in krmila. Načrtovalci očitno niso računali, da se bo mesto toliko razširilo, in iz tovarne, ki je obratovala do poznih 70. let prejšnjega stoletja, se je zlasti v poletnih mesecih po naselju, ki se je z leti razvilo okoli nje, širil hud smrad.
Ko so v tovarni ukinili proizvodnjo, so porušili tudi vodni stolp, ki je skrbel za to, da je v tovarni deloval parni pogon, Zelenojamčani pa so z njim izgubili enega od svojih simbolov in strelovod, za katerega Erna Rupnik pravil, da je nase potegnil vse strele v tem okolju. Prostore tovarne je prevzela in preuredila tovarna Kolinska, ki so jo leta 1909 južno od tovarne kleja zgradili Čehi. Podružnica češkega podjetja iz kraja Kolin je sprva pridelovala le nadomestek kave, cikorijo.
Kako je Zelena jama dobila ime
O tem, kako je Zelena jama dobila svoje ime, obstaja več teorij, pripoveduje Učakar. Vse pa se nanašajo na jamo, ki je nastala, ko se je gradila južna železnica iz Dunaja do Ljubljane. Tedaj so potrebovali veliko gramoza in kmetje so ugotovili, da se prvovrsten pesek pod slojem zemlje prodaja dražje kot repa in krompir. Nastalo je več gramoznih jam, najgloblja in najširša pa se je raztezala v dolžini 600 metrov od sedanjega podvoza na Šmartinski cesti v bližini tovarne Kolinska do podhoda na začetku Tovarniške ulice in današnje osnovne šole.
Najpogostejše razlage imena pravijo, da je ta jama ozelenela in dala ime naselju, ki je nastalo na tem območju, Učakar pa meni, da je precej bolj verjetno, da gre za ledinsko ime, ki se je razvilo iz zelenega roba, kjer so kmetje v senci dreves puščali živino, medtem ko so delali na poljih. »Če pogledate čez železnico dol na Vodmat, res vidite en tak pregib, zemlja se spušča. Ljudje so rekli, da gredo k 'zelenemu robu' ali pa okrajšano k 'robu' oziroma 'zelenemu'. Potem ko so izkopali jamo, so hodili k jami ob zelenem, in od tam do zelene jame etimološko ni prav daleč.«
Jama polna mavčnih nog in rok
V to jamo pa so ljudje metali vse mogoče, in otroci, ki so hodili v šolo v Vodmat, so v njej premetavali mavčne obloge, ki so jih odvrgli iz bližnje bolnišnice. Prav turistično privlačen pogled na to zbirko mavčnih nog in rok ni bil, se spominja Učakar. Jame so postopoma do konca 60. let prejšnjega stoletja zasuli.
Prvo hišo sta na stičišču današnje Kavčičeve ulice in ulice Ob Zeleni jami leta 1896 zgradila zakonca Janez in Ivana Grajzer, a v njej nikdar nista stanovala, temveč sta z družino še naprej živela v stanovanju na bližnji Sv. Martina cesti (današnji Šmartinski cesti). Drugo hišo je na sosednji parceli zgradil železničar Anton Suhadolc, ki je po smrti Grajzerja kupil tudi sosedovo hišo. Kasneje se je ena od Suhadolčevih hčera poročila z doktorjem Hawlino, širša družina Hawlinovih še danes biva v kasneje nadzidanih in sedanjemu času prilagojenih prostorih obeh hiš.
Medtem ko so prvi priseljenci zidali hiše tudi iz gradbenega materiala iz ruševin po potresu leta 1885, je kasneje tedanji moščanski župan Josip Oražem, ki je imel svoje gradbeno podjetje, začel zidati hiše na ključ in jih na kredit prodajati železničarjem.
Sreča v nesreči Učakarjevih
»Te hiše so bile vse enake, imele so kuhinjo, dve sobi, kabinet in stranišče na štrbunk,« se spominja Erna Rupnik, pa tudi tega, da je imela njihova edina v naselju v sobah parket, ker je bila namenjena Oražmovi hčeri. Stari oče Rupnikove je delal v Ameriki, hišo pa je kupila njena mama. Učakarjevi so imeli nekaj sreče v nesreči. Gabrijelov oče in mama sta po poroki najprej kupila hišo v Ribniški ulici, a »ker je bil oče velika dobričina, je nekemu sorodniku podpisal menico, in hišo sta morala prodati, da je vrnil dolgove, iz razlike pa sta potem tik pred vojno kupila hišo na Bernekerjevi ulici«.
Rupnikova in Učakar sta odraščala kot soseda, Gabrijelov brat je z Erno hodil v isti razred. Otroci so takrat hlebce, ki so jih doma zamesile njihove mame, nosili v pekarno Lojzeta Gorenca na Bernekerjevi ulici in Učakar pravi, da ima še danes slabo vest, ko se spominja, kako so mulci nekoč pojedli hlebec fantu, čigar družina ga je težko pogrešala. Njegov oče je bil slep in pri družini so bili trije otroci, ki jih je najprej preživljal s trafiko ob železnici. Ko so namesto bankovcev, ki jih je prepoznal z otipom, uvedli bone kot plačilno sredstvo in so ga začeli ljudje goljufati, pa je iz motvoza pletel mreže, v katerih so gospodinje nosile svoje nakupe. Doma so zato živeli skromno in fant, ki je hlebec nesel iz pekarne, pa se spotoma ustavil ob travniku, kjer so mulci igrali nogomet in mu, ko so postali lačni, hlebec skoraj pojedli, jih je doma pošteno slišal, ko je prinesel le ostanke.
Za silvestrovo še vedno na ulici
Večino sprva pritličnih hiš so med obema vojnama dvignili, jih dozidali, Učakar se spominja, da je bilo tudi še v 60. letih prejšnjega stoletja težko priti do stanovanja in so pač mladi nekako našli mesto v hišah svojih staršev. Danes se to spreminja, pravi Rupnikova, marsikje se je zdaj zadnja generacija odselila in v hišah živijo le še starejši, še posebej je težko, kjer ostane le še eden.
Kljub temu pravi, da so sosedje še povezani, da popazijo na sosednjo hišo in vrt, kadar gre kdo na dopust, in da se na silvestrovo ob ognjemetu z vinom še vedno zberejo na ulici. Sicer pa da se Zelenojamčani, kot je slišala, vsako soboto zbirajo pr' Klešniku. »Danes se nekdanja gostilna imenuje kavarna Natura,« pravi Rupnikova, a med domačini se je obdržalo ime, ki ga je dobila še pred vojno, ko jo je upravljal neki Ivan Klešnik.
