V Sloveniji se je zato danes uradno začela vseslovenska kampanja Bodi za ponovno rabo, ki odpira eno ključnih vprašanj sodobne družbe: kako preprečiti, da bi uporabni izdelki končali med odpadki, in kako ponovno rabo iz izjeme spremeniti v sistemsko rešitev. Pobudniki kampanje opozarjajo, da Slovenija kljub dobro razvitemu sistemu ločevanja odpadkov še vedno nima učinkovite infrastrukture za ponovno uporabo izdelkov, kar se posebno izrazito kaže pri tekstilu.
V kampanji, ki jo vodi socialno podjetje KNOF, opozarjajo, da Slovenija brez sistemske podpore ne bo dosegla okoljskih ciljev, niti razvila pravične krožne ekonomije, ki bi koristila ljudem, okolju in lokalnim skupnostim.
Tekstil med največjimi okoljskimi problemi
Posebno alarmantno je stanje na področju tekstilnih odpadkov. V Sloveniji vsako leto zavržemo približno 24.000 ton oblačil oziroma okoli 12 kilogramov na prebivalca. Le tretjina tekstila se zbere ločeno, večina pa konča med mešanimi odpadki ali v sežigalnicah. Slovenija je po deležu tekstila med odpadki druga najslabša država v Evropi.
Kljub temu država še vedno nima lastnega sortirnega centra za tekstil, zato se večina zbranih oblačil izvozi v tujino, namesto da bi jih ponovno uporabili doma. Delež lokalne ponovne uporabe tekstila pri nas znaša zgolj 1,86 odstotka, medtem ko nekatere evropske države dosegajo tudi 13-odstotni delež.
Zato želijo doseči sistemsko ureditev centrov ponovne rabe (CPR) in zagotoviti stabilno financiranje njihovega delovanja. Cilj pobude je vzpostaviti mrežo centrov, dostopnih vsakemu prebivalcu v krogu 30 kilometrov, ter zmanjšati uničevanje še uporabnih predmetov. »Ponovna raba v današnjem geopolitičnem kontekstu ni več izbira, ampak nujnost,« poudarja Mojca Žganec Metelko, ustanoviteljica in direktorica podjetja KNOF. Po njenih besedah ponovna uporaba izdelkov pomeni zmanjševanje odvisnosti od uvoza surovin, manjšo porabo energije in odpornejšo družbo. »Če izdelek ponovno uporabimo, prihranimo od 70 do 90 odstotkov energije v primerjavi s proizvodnjo novega,« opozarja.
Centri ponovne rabe brez sistemske podpore ne morejo preživeti
Jedro problema je po mnenju pobudnikov sistemsko podfinanciranje dejavnosti ponovne rabe. Centri ponovne rabe so v Sloveniji večinoma organizirani kot socialna podjetja, ki se financirajo iz kratkoročnih projektov, občinskih razpisov, donacij in lastne prodaje.
Tak model ne omogoča dolgoročnega razvoja, stabilnih zaposlitev, niti širjenja infrastrukture. »Trg sam ne zna ovrednotiti pozitivnih družbenih in okoljskih učinkov ponovne rabe,« opozarjajo organizatorji. Stroški dela, logistike, prostorov in priprave izdelkov za ponovno uporabo pogosto presegajo prihodke od prodaje.
Primer Ljubljane po njihovem mnenju jasno kaže sistemsko vrzel. Po rušitvi objekta na Povšetovi je CPU Reuse ob podpori ETRI-povezovalnice zagotovil nadaljevanje zbiranja uporabnih izdelkov na novi lokaciji v Šentvidu, medtem ko priprava za ponovno uporabo in prodaja potekata na drugih lokacijah po Sloveniji. Dr. Marinka Vovk opozarja, da danes ni nobene jasne zakonske obveznosti, ki bi komunalnim podjetjem nalagala sistemsko podporo ponovni rabi. »Centri, ki imajo podporo občin ali komunale v obliki prostorov in financiranja dejavnosti, lahko delujejo stabilno, drugi pa so prepuščeni tržnim pogojem. To ustvarja neenak dostop prebivalcev do storitev ponovne rabe, čeprav gre za zakonsko prednostno dejavnost,« poudarja Vovkova.
Predlog: sistemski sklad za ponovno rabo
Osrednji predlog kampanje je uvedba sistemske podpore centrom ponovne rabe v višini 0,35 evra mesečno na gospodinjstvo. Pobudniki poudarjajo, da to ne bi pomenilo dodatnega stroška za prebivalce, temveč prerazporeditev dela sredstev znotraj obstoječega sistema ravnanja z odpadki.
Po predvidenem modelu bi sredstva nastajala iz prihrankov komunalnih podjetij zaradi sprememb v sistemu razširjene odgovornosti proizvajalcev (PRO). Na tak način bi lahko mesečno zbrali okoli 301.000 evrov, kar bi omogočilo stabilno delovanje od 70 do 100 centrov ponovne rabe po vsej Sloveniji.
Pobudniki poudarjajo, da obstoječe sheme večinoma financirajo zbiranje in obdelavo odpadkov, bistveno manj pa preprečevanje njihovega nastajanja in ponovno uporabo. Centri ponovne rabe poleg tekstila sprejemajo tudi pohištvo, električno opremo, igrače, knjige in gospodinjske izdelke, za katere sistemskih rešitev pogosto sploh ni.
Ponovna raba kot razvojna priložnost
Pomemben del pobude predstavljajo tudi knjižnice reči, popravljalnice, izmenjevalnice in druge skupnostne prakse, ki ljudem omogočajo dostop do predmetov brez potrebe po nakupu novih izdelkov. Organizatorji poudarjajo, da gre za pomemben del sodobne trajnostne družbe, ki zmanjšuje potrošnjo virov in krepi lokalne skupnosti.
Družbeno odgovorna podjetnica in ustanoviteljica skupine ETRI Lenka Puh opozarja, da Slovenija pri razvoju krožnega gospodarstva pogosto ostaja pri deklarativni podpori, medtem ko konkretni sistemski ukrepi zaostajajo. Po njenem mnenju bi morala država močneje podpreti socialno ekonomijo, zeleno javno naročanje in razvoj lokalnih praks ponovne rabe. Sodelujoči na predstavitvi kampanje so opozorili tudi na problem neustreznega razumevanja ponovne uporabe v javnosti. Veliko ljudi še vedno enači reciklažo s ponovno rabo, čeprav gre za bistveno različna procesa. Medtem ko se pri reciklaži material razgradi in predela, ponovna uporaba ohranja največ vrednosti izdelka in zahteva najmanj energije.
Pobudniki verjamejo, da lahko Slovenija zaradi svoje velikosti, povezanosti skupnosti in znanja postane primer dobre prakse tudi širše v Evropi. A za to bodo po njihovem mnenju potrebni politična volja, sistemsko financiranje in širše družbeno razumevanje, da odpadki niso le okoljski problem, temveč tudi vprašanje razvoja, socialne pravičnosti in kakovosti življenja.
Zbrani podpisi kampanje, te zbirajo še vse do konca septembra, bodo predani na ministrstvo za okolje, podnebje in energijo kot poziv k pripravi sistemskega zakona, ki bi ponovno rabo vključil med ključne stebre slovenskega krožnega gospodarstva.