Na severnem robu Ljubljane, v Savljah, kjer se mestni utrip počasi razlije v polja in kjer se med cestami in hišami še vedno najde prostor za zemljo, se vsako leto znova odpre prizor, ki bi ga prej pričakovali na podeželju kot pa v neposredni bližini prestolnice. A prav tam, na obrobju mesta, leži njiva Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. Prostor, ki ni le kmetijska površina, temveč tudi oder za tradicijo, humor in druženje.
In minuli teden je bilo tam znova živahno. Priprave na sajenje krompirja so se začele že pred prihodom glavnine članov. Kmet, ki društvu pomaga s svojo mehanizacijo, je njivo preoral, nato pa s posebnim drobilcem zemlje in kamenja pripravil teren, da bi bil čim bolj primeren za gomolje. Njiva, kot poudarjajo člani, ni idealna sama po sebi, ampak to postane šele z delom, znanjem in – kot radi dodajo – dobro voljo.
Predsednik društva Alojz Gregorčič, ki je že desetletja vpet v zgodbo praženega krompirja kot kulturnega in družabnega fenomena, je dogajanje opisal z značilno mešanico resnosti in hudomušnosti: »Danes smo se zbrali na prvi množični akciji na naši njivi, kar pomeni sajenje krompirja. To ni prva akcija, je pa sajenje glavna akcija, saj brez sajenja ni pobiranja.«
Saveljska njiva med tradicijo in mestom
Gregorčič poudarja, da delo na zemlji ni improvizacija, temveč rezultat izkušenj in osnovnega kmetijskega znanja. »Krompir se, če isto sorto sadimo v isto parcelo, izrodi. Zato kolobarimo, saj nekaj osnovnega kmetijskega znanja pa le imamo,« pove v smehu. Letos so se odločili za nekoliko bolj raznoliko zasaditev. V eno brazdo so posadili več sort krompirja, kar jim omogoča primerjavo in kasnejše ocenjevanje. »Večji del njive pa zavzema sorta marabel, ki se je v preteklih letih izkazala kot posebno primerna za praženje,« pojasnjuje predsednik in doda, da je njiva tudi nekakšen laboratorij okusa, kjer se preizkušajo sorte, ki bodo kasneje končale v ponvah na festivalih in prireditvah.
Čeprav bi zunanji opazovalec dogodek razumel kot kmečko delo, je za člane društva, pravijo si tudi udje, bistvo povsem drugje. Že ob prihodu je jasno, da je sajenje krompirja le okvir za nekaj širšega – za srečanje ljudi, ki jih povezuje skupna zgodba. »Naše društvo ne izpostavlja samo krompirja, sajenja, pobiranja in praženja. Zelo radi se tudi družimo.« Na njivi se zato ne dogaja le delo z lopatami in motikami. Nekateri člani so takoj zavihali rokave in se lotili sajenja, drugi so se posvetili organizaciji, saj jim zdravje težjega fizičnega dela ne dopušča. Naj povemo, da je povprečna starost udov dobrih 70 let. Nič manj pomembno vlogo ni imela tretja skupina, ki je v velikem kotlu že pražila čebulo za pražen krompir, ki bo – kot je v navadi – zaključil delovni dan.
Medtem ko se zemlja odpira za gomolje, se odpira tudi prostor za zgodbe, šale in spomine. Vzdušje je sproščeno, skoraj praznično. Kot da bi vsak zapičil lopato v zemljo tudi zato, da z njo zapiči še en kamenček v mozaik skupnosti. Gregorčič dodaja z značilnim humorjem in zgodovinskim kontekstom: »Marija Terezija je rešila lakoto s krompirjem … in ko so bili polni želodčki, je nastala tudi dobra volja. Mi pravimo: Kdor ima krompir, ima tudi dobro voljo.«
Od Savelj do svetovnega festivala praženega krompirja
Čeprav se vse začne na njivi v Savljah, se zgodba društva tu ne konča. Njihova dejavnost je razširjena na številne dogodke po Sloveniji in tudi širše. Najbolj prepoznaven med njimi je svetovni festival praženega krompirja, ki vsako leto združi različne ekipe in ljubitelje te jedi. »Ne udeležujemo se samo svetovnega festivala praženega krompirja, čedalje pogosteje nas vabijo lokalna društva, športna društva, tudi fakultete,« z zadovoljstvom poudarja Gregorčič. Njihova prisotnost je postala skoraj simbolična – velika ponev, veliko krompirja in še več druženja. Na teh dogodkih pripravijo tudi več sto kilogramov krompirja, ki ga delijo obiskovalcem. »Najbolj pomembno pri vsem tem praženju in deljenju pa je, da praženega krompirja ne prodajamo, ampak ga delimo brezplačno,« pove predsednik.
Ko se dan na njivi že preveša v popoldne, se med vrstami krompirja že vidi ritem opravljenega dela. Zemlja je pripravljena, gomolji so posajeni, člani pa se počasi selijo proti prostoru, kjer bo sledilo kosilo. In glavna jed – seveda pražen krompir. Za prilogo pa je predsednik društva poskrbel, da so v gostilni na Dolenjskem spekli nekaj mesa.