Smučarski skoki so v Sloveniji eden najbolj prepoznavnih športov, a za uspehi vrhunskih tekmovalcev stoji tudi mreža manjših lokalnih klubov, kjer otroci naredijo prve korake na skakalnicah. Eden izmed njih je Smučarski skakalni klub Ihan (SKK Ihan), ki ima že skoraj osemdesetletno tradicijo. Na čelu kluba je že osem let predsednica Špela Rojc, ki je s klubom povezana že več kot desetletje. Kot pravi, se ji drugi mandat počasi izteka. »V klubu sem več kot deset let, prav toliko časa pa skačeta tudi moja otroka,« pove. Smučarski skoki so v njeno družino prišli predvsem zaradi navdušenja nad uspehi slovenskih skakalcev. »Takrat je bila prava Peter Prevc manija. Ko je bil na vrhuncu svoje najboljše sezone, je tudi tu mrgolelo otrok. Tudi moja otroka sta si dolgo želela, da bi se vpisala med skakalce, in tako smo se podali v te vode.«
Od staršev do vodstva kluba
SKK Ihan je majhen klub, a z dolgo tradicijo. Skakalnice na tej lokaciji stojijo že desetletja, prve so bile postavljene le nekaj metrov stran od današnjih. »Ta lokacija je res stara. Nekoč je bila tukaj tudi večja skakalnica,« pripoveduje Špela Rojc. Danes so v uporabi predvsem manjše skakalnice, namenjene najmlajšim skakalcem.
Skakalnice za najmlajše
Trenutno lahko otroci v Ihanu trenirajo na skakalnicah do približno desetega leta starosti. Kasneje jih trenerji vozijo na večje objekte drugod po Sloveniji. »Imamo vrhunske trenerje in dva kombija, s katerima se vsak dan vozimo po Sloveniji. Otroci trenirajo v Planici, Žireh, Mostecu ali Kranju, na tekme pa gremo tudi na Pohorje ali na Dolenjsko.« Takšna organizacija pomeni veliko logistike in predanosti staršev. Po besedah predsednice skoki niso šport, pri katerem bi otroka preprosto pripeljali na trening in odšli. »Ta šport zahteva vso družino. Otroka je treba spremljati, voziti na treninge, ga spodbujati in motivirati.« Sogovornica doda, da klub odlično sodeluje z Vilijem Tepešem in Anžetom Lavtižarjem, mladi skakalci pa imajo klubske vzornike v Tini Erzar in Žigi Jančarju.
Klub trenutno povezuje približno 17 družin, ki poleg treningov in tekmovanj sodelujejo tudi pri vsakodnevnem delovanju kluba. Starši pomagajo pri vzdrževanju skakalnic, košnji trave, urejanju objektov ali pripravi snega. »Če želimo ohraniti dostopne vadnine, morajo starši opraviti nekaj delovnih ur na mesec.«
V zadnjih letih se klub, tako kot mnogi drugi zimski športi, sooča tudi z vse milejšimi zimami. Naravnega snega je vedno manj, zato večino treningov opravijo na plastiki. »Če bi se dalo naročiti mraz, bi ga naročili,« pravi z nasmehom.
Pred leti so pozimi še pogosto izdelovali umetni sneg in ponoči dežurali ob snežnih topovih. »Starši smo imeli tukaj snežne straže. Delali smo sneg, rezali špuro in otroci so trenirali.« Danes so takšne zime redke. »Mogoče se bomo kmalu preimenovali v poletni šport, ker večino leta treniramo na plastiki.«
V klubu poudarjajo, da so pri najmlajših pomembnejši od rezultatov veselje do športa, druženje in gibanje. »Pri nas je najpomembnejše, da je vsak otrok srečen, ne glede na rezultat. Vsak je lahko skakalec, če ima željo po adrenalinu.« Šele v starejših kategorijah postanejo rezultati pomembnejši, predvsem zaradi varnosti na večjih skakalnicah. Pri mlajših pa se osredotočajo predvsem na športno vzgojo in dobro počutje. »Pomembno je, da so otroci obdani s športom in da imajo pravilen odnos do gibanja.«
Financiranje kluba je razpršeno
Kot večina manjših športnih društev se tudi Skakalni klub Ihan financira iz različnih virov. Del sredstev prejmejo na občinskem razpisu, vendar to predstavlja le manjši del proračuna. »Občina Domžale nam pomaga, a to je približno deset odstotkov vseh sredstev. Vse drugo moramo zagotoviti sami.« Klub sredstva zbira z vadninami, sponzorstvi in različnimi akcijami. Ena izmed njih je vsakoletna izdaja klubskega koledarja s podporo lokalnih podjetij. Posebnost kluba pa je tudi zbiranje starega papirja.
»Papir zbiramo že vrsto let. Cena je približno od 40 do 60 evrov na tono, zato moramo zbrati res veliko količino,« pojasnjuje predsednica. Kljub temu je akcija pomemben vir prihodkov in hkrati priložnost za povezovanje skupnosti. »Ljudje lažje prinesejo papir, kot pa dajo denar. Pri tem lahko sodelujejo vsi, od najmlajših članov do upokojencev.« Z zbranim denarjem klub kupuje opremo za mlade skakalce. Smuči, vezi in dresi so namreč precej dragi, zato želijo staršem čim bolj olajšati nakupe opreme. »Starši kupijo predvsem osebno opremo, kot so čelada in rokavice, ostalo pa skušamo zagotoviti v klubu.«
Sogovornica tudi omeni, da je bila za klub najtežja preizkušnja prav korona. Otroci so kar naenkrat ostali brez treningov, klub brez sredstev in brez kakršnekoli pomoči. »Še danes sem ponosna, da smo preživeli in da so trenerji kljub vsemu dobili polno plačo. Veliko sponzorjev nam je obrnilo hrbet zaradi težkih ekonomskih pogojev, tudi največji. Vendar so nekateri manjši ostali in z vsemi možnimi kanali smo zbirali cent po cent, da je klub preživel. Tudi po zaslugi mojih družinskih sredstev, ker si ne bi oprostila, da bi klub propadel,« pove iskreno in doda, da če bi vsak človek vlagal v ure prostovoljstva, bi bil svet lepši in življenja ljudi bogatejša. In prostovoljstvo je nekaj, kar v klubu šteje. »Vsako leto smo člani prostovoljci v Planici. Plačamo si bivanje in vzamemo dopust, da lahko delamo, vendar je to najlepših nekaj dni v letu.«
Kljub izzivom, kot so podnebne spremembe, financiranje in organizacija, prihodnost kluba vidi optimistično. Veliko vlogo imajo pri tem tudi uspehi slovenskih skakalcev, ki navdušujejo nove generacije otrok. »Prihodnost kluba je lahko zelo svetla. Slovenski skoki so uspešni, občina je športu naklonjena, vedno pa iščemo nove ljudi in nove ideje.« Največja želja pa ostaja preprosta – da bi otroci še naprej z veseljem prihajali na skakalnico. »Dokler bo vsaj en otrok želel trenirati, bomo vztrajali. Nihče ne bo prikrajšan za trening ali tekmo.«