Ko smo obiskali domžalski trgovini Naša trgovin'ca in Lup, ki ju upravlja društvo Verjamem vate, nas je pri vratih pričakala pesem. »V društvu sem že peto leto. Tukaj se zelo dobro počutim,« pove Klara, ki nam z nasmehom razloži svoj dopoldanski obred. »Najprej spijemo kavo, potem pa začnemo delavnice. Vsak dan je druga – plesna, dramska, pevska, ustvarjalna. Sama imam najraje petje in angleščino.« Šivanja se sama ne udeležuje, saj ne sme imeti ostrih predmetov v rokah, a pravi, da zelo rada spremlja druge pri ustvarjanju. V trgovini Lup, eni od dveh trgovin društva, nas prijazno ogovori Teja, ki z velikim veseljem pomaga pri prodaji. »Ko pridejo ljudje, si ogledajo oblačila, marsikdo tudi kaj kupi. To so stvari iz druge roke – rabljene, a lepo ohranjene. Najprej jih pregledamo, operemo in pripravimo,« pove in pokaže na skrbno urejene obešalnike. Njeno delo poteka vsak dan dopoldne, običajno od desetih do pol enih. »Včasih smo dlje, če je gneča ali če kdo manjka. Smo pravi tim.« Zadaj v šivalnici za strojem sedi šivilja Meta, ki iz rabljenih kavbojk ustvarja torbice, nahrbtnike, predpasnike, krila in celo unikatne plašče. »Če kdo doma hrani stare kavbojke, jih lahko prinese, mi pa jih predelamo v nekaj novega. To je trajnostna moda,« v njenem imenu ponosno pove Klara in doda, da imajo v ekipi še eno Meto, ki se z veseljem uči novih šiviljskih veščin. »Rada šivam. Vsakič znam več,« se izza stroja oglasi Meta.
Ustvarjajo varen prostor
Društvo Verjamem vate že enajst let zagotavlja varen prostor za mlade z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Uporabniki z downovim sindromom, motnjami v avtističnem spektru in drugimi razvojnimi izzivi v njem najdejo varno okolje, kjer so sprejeti in lahko rastejo s pomočjo izkušenj, ki jih družba pogosto spregleda. Predsednica društva in ustanoviteljica socialnega podjetja Vesna Goršek pravi, da je celotna zgodba zrasla iz potrebe. »Nastali smo iz želje ustvariti prostor razumevanja in opolnomočenja – za starše, otroke in mlade z razvojnimi izzivi. Hoteli smo ponuditi nekaj več kot samo skrb. Hoteli smo zagotoviti prostor, kjer se lahko učijo skozi življenje.«
Ko so opazovali, kako dobro se mladi znajdejo pri konkretnih opravilih, so hitro ugotovili, da imajo ti ogromno skritega potenciala. »Presenečali so nas znova in znova. Ko dobijo priložnost, zmorejo veliko več, kot si mislimo.« Tako so najprej prodajali na sejmih, kmalu zatem pa odprli prvo trgovinico, ki je mlade navdušila s pristnimi stiki s strankami in možnostjo, da pokažejo svoje sposobnosti v realnem okolju.
Danes v trgovinah Naša trgovin'ca in Lup ter šivalnici poteka celoten učni proces: sprejem donacij, sortiranje, čiščenje, urejanje polic, pomoč kupcem, osnovne šiviljske naloge in skrb za estetiko prostora. Poleg tega mladi pomagajo tudi v Domu upokojencev Domžale ter Knjižnici Domžale, kjer skrbijo za knjigobežnice. »Učijo se odgovornosti, sodelovanja, potrpežljivosti. Predvsem pa se učijo, da zmorejo,« pojasni Gorškova. »Najmočneje zacvetijo tam, kjer jih vidimo in slišimo. Zato je naš najpomembnejši cilj ustvariti prostor varnosti in sprejetosti.« Poleg dela potekajo še plesne, pevske, dramske, športne in ustvarjalne delavnice. Za mnoge je nastop na plesnem šovu Zapleši z Aljo eden najlepših trenutkov leta. Takšni nastopi krepijo samozavest, pogum in občutek pripadnosti. Gorškova poudarja, da mladi z razvojnimi motnjami napredujejo predvsem skozi konkretno izkušnjo. »Najbolj navdihujoči trenutki so, ko se popolnoma odprejo in pokažejo svojo rast. Napredek pri praktičnem delu je veliko večji kot pri zgolj teoretičnem učenju.«
Manj predsodkov, večji izzivi financiranja
Čeprav je še pred desetletjem nakup rabljenih oblačil dvignil marsikatero obrv, je danes zgodba drugačna. »Oblačila iz druge roke so postala modni trend, drugačnost pa vse bolj sprejemljiva,« pravi Gorškova. Predsodki se zmanjšujejo, ljudje so društvu naklonjeni, pogosto pa jih prepriča prav stik z mladimi prodajalci v trgovinah.
A večja odprtost družbe ne pomeni manjših izzivov. Socialna podjetja so vse bolj odrinjena na konkurenčni trg, kjer težko tekmujejo s klasičnimi podjetji. »Vrednost socialnega podjetništva se izgublja, saj nas omejitve državnih in občinskih razpisov vedno bolj potiskajo na trg konkurenčnega poslovanja. To dolgoročno resno ogroža naš obstoj,« opozarja Gorškova. Prodaja rabljenih oblačil tako zajema le del financiranja, pomemben del programa pokrivajo še projekti osebne asistence, sodelovanje z zavodom za zaposlovanje, občinski razpis in donacije.
Ko sogovornico vprašamo o prihodnosti, se grenko nasmehne. »Načrtov nimamo. Želimo samo preživeti. Svet je do nas včasih surov.« A med policami, ob petju uporabnikov in njihovih iskrenih pogledih je jasno eno: Verjamem vate ni le projekt ali trgovina. Je dom. Je prostor, kjer mladi, ki jih družba pogosto ne vidi, stopijo v svet z občutkom, da nekdo verjame vanje. In prav to je največje darilo, ki ga lahko prejmejo – in podarijo naprej,« nam v slovo iskreno zaupa Sabina, mentorica naših sogovornikov.