Ko smo se v petek popoldne sprehodili skozi Knjigarno Azil, smo na foteljih in stolih srečali ljubitelje knjig, ki so nekaj ur v dnevu ali kar cel dan namenili branju. Vsak je bral zase, v tišini, ki so jo vsake toliko prekinili za pogovor o določenih knjigah.
Ideja o bralnem izzivu se je sodelavki Azila Hani Bujanović Kokot porodila že pred časom. Preden je zamisel delila z drugimi, je maraton dvakrat izpeljala sama doma, potem pa se je domislila, da bi bil izziv še zabavnejši ob dobri družbi. »Branje v skupini je nek simpatičen format. Glasnega branja je ogromno, zakaj ne bi kdaj skupaj tudi tiho brali in vmes malo poklepetali?« se je vprašala. Dogodek so v Azilu prvič izpeljali lani, ljubitelji knjig pa so jih kmalu zatem zasuli z vprašanji, kdaj bodo dogodek ponovili. Ker je ta precej obsežen, so se tokrat odločili za poletni dan, ki ga je kot nalašč pospremil dež.
»Knjigarna je prostor za dobre knjige in dialog,« je povedala vodja knjigarne Tamara Mateša. »Obiskovalci so se nam lahko pridružili za vseh 24 ur, uro ali dve ali pa zgolj za 15 minut. Kot vsakič je bilo tudi tokrat pomembno le, da beremo,« je še povzela.
Vmesni premori za deljenje refleksij
Tokrat je celih 24 ur na dogodku brala le Hana Bujanović Kokot, sobralci so se ji največkrat pridružili za eno do tri ure, dve udeleženki pa sta brali 12 ur. Pol dneva je s knjigo v roki preživela tudi Nana Čelhar. »Knjige, ki jih bom brala, sem si vnaprej pripravila. Imam knjigo, ki jo bom prebrala za knjižni klub, potem imam pa še novele in fantazijske knjige, ki so lažje za brati, ter poezijo,« je v petek popoldne naštela literarne vrste, ki si jih je pripravila. »Če imaš s seboj samo eno 600-stransko knjigo, se je lahko po nekaj urah naveličaš,« je še razložila pomen menjave knjig. Poleg gradiva za branje si je prinesla tudi blazino za večje udobje in prigrizke. Slednji so morali biti takšni, da si z njimi ni umazala rok in jih je tako lahko jedla kar med branjem.
Po petih urah branja je sogovornica opazila, da bere počasneje kot sicer. Med pogovorom z nami si je pomela oči, zato smo jo vprašali, ali je že zaspana. »Ne zares. Pomaga mi tudi, da se o knjigah pogovarjamo. Tako dobim idejo o tem, kaj bi brala in kaj ne,« je odgovorila. S sobralkami si je med branjem namreč večkrat delila vtise o določenih knjigah, saj knjige, kot so izpostavili organizatorji dogodka, nastajajo zato, da jih beremo in se o njih pogovarjamo. »Mislim, da gre za odličen način odklopa. Velikokrat rečemo, da nimamo časa za branje, in to je dan, ko si ga zares vzameš,« je povzela izkušnjo.
Ira Baškovec, ki največ ur zaporedoma lahko bere na morju, je kot zelo pomembno izpostavila zmerno menjavanje položajev sedenja in vmesne premore za deljenje refleksij o prebranem. »Potem pa se odločiš, ali pustiš, da se razvije bolj poglobljen pogovor, ali pa si tiho in bereš dalje,« je dodala.
Hana Bujanović Kokot je poudarila, da gre za lahkoten dogodek, pri katerem se štoparica ne ustavi vsako minuto, ko nisi osredotočen na branje. »Samo prvič, ko sem se lotila bralnega maratona, sem bila tako naivna, da sem štoparico dala na pavzo vsakič, ko sem šla na stranišče, po kozarec vode ali ko sem jedla,« se je spomnila sogovornica.
Dan označen za branje
Med celodnevnim branjem je prebrala 14 knjig, tako kot njene sobralke pa je brala različne zvrsti. »Veliko sem brala poezijo, romane, eseje. Vmes sem potrebovala pavzo in sem prebrala slikanico, nekaj stripov,« je naštela. Pri tem je sledila navdihu, kar ji je v tistem trenutku prijalo brati. »Edini kriterij, ki sem si ga zadala pred izzivom, je bil, da sem poskusila brati predvsem ženske v prevodu, torej tiste, ki v izvirniku ne pišejo v slovenščini ali angleščini. V avgustu namreč tudi v Azilu izpostavljamo te avtorice in prevajalke,« je pojasnila.
Ravno zaradi izkušenj z večurnim branjem se je Hana Bujanović Kokot na dogodek dobro pripravila. »Dan pred maratonom sem šla prej spat, na dogodek pa sem si prinesla najljubšo kavo, ker sem vedela, da jo bom potrebovala,« nam je zaupala. A nič ji ni dalo toliko energije kot bralna družba. »Ves dan brati je veliko težje, ko bereš sam. Neverjetno veliko moč ima družba, ki vztraja s tabo. Lažje je, ko lahko nekomu poveš, da ti že črke plešejo, in z nekom deliš razočaranje ali navdušenje nad določeno knjigo,« je povzela sogovornica.
Poleg vseh tistih, ki so se dogodka udeležili v knjigarni, so številni bralni maraton izpeljali od doma. »Ogromno ljudi nam je pisalo, da nas spremljajo in tudi sami doma berejo. Bistvo dogodka ni bilo, da je v Azilu gneča, temveč da si ljudje v koledarju označijo, da bodo ta dan brali,« je povzela Hana Bujanović Kokot.
Glavni cilj dogodka je bil namreč, da spodbudijo branje. Sogovornici se sicer zdi srhljivo dejstvo, da ljudje vedno manj berejo. »Verjamem, da je pri spodbujanju branja pomembno umeščanje branja v javno okolje. To žal ni več nekaj, kar samoumevno vidiš v kavarni, na avtobusu ali kjer koli v javnosti,« je opazila. Hana Bujanović Kokot je pri tem izpostavila, da je ključno, da kadar koli imamo možnost, pokažemo, da je branje v javnosti nekaj normalnega, saj je to velik korak v pravo smer.