»Vsak kos, ki ga hranimo tu, ima svojo zgodovino in zgodbo,« je dejal Marijan Rupert, vodja rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice. Na pisalni mizi v njegovi pisarni je klobuk Dušana Pirjevca, na čajni mizici pa škatla z zapuščino Karla Destovnika - Kajuha. V škatli so spravljeni spomini na Kajuha, ki jih je hranila njegova ljubezen Silva Ponikvar. Med fotografijami je tudi tista s parom na dvorišču hiše v Vošnjakovi ulici v Ljubljani in visoko češnjo v ozadju. Prav tista, ki je pesnika navdihnila za pesem Samo en cvet, en češnjev cvet.
Zakladnica, zakopana pod drevesom
Prav pod to drevo je Silva Ponikvar zakopala Kajuhove predmete, ko je tudi njej grozila aretacija. Italijani so jo aretirali dvakrat: decembra 1942 in nato še maja 1943. V škatli so njuna pisma, ki sta si jih pošiljala, medtem ko je bila ona v zaporu, pa tudi kos, ob katerem vas spreleti srh: ura, ki jo je pesnik nosil ob smrti. »Ko je leta 1944 Kajuh padel, je partizanka Brina Pavlin uro vrnila Silvi. Očitno je vedela za njuno zgodbo,« je dejal kustos. Drobna, skoraj ženska ročna ura je pravi mali zaklad.
Kajuh oziroma Karli, kot ga je klicala ona, se je v hiši Silve Ponikvar skrival od septembra 1941 do avgusta 1943. Imel je ponarejene dokumente, tako da sta se lahko gibala tudi zunaj hiše. Velikokrat sta hodila na sprehod v Tivoli, Kajuh je na nastopih bral svoje pesmi, jih tudi objavljal, a seveda pod psevdonimi. V droben zvezek, shranjen v zapuščini, je z ličnim rokopisom prepisal vse svoje pesmi in jih posvetil »moji dragi Silvici«. Silva Ponikvar je bila deset let starejša od Kajuha, a se ji je Kajuh, tedaj 20-letni mladenič, ob prvem srečanju zlagal o svojih letih. V pismih si izpovedujeta predano ljubezen ter se naslavljata z mož in žena. »Taka zapuščina je pravzaprav zgodba neke ljubezni. Včasih pa te tudi pretrese, kot denimo takrat, ko smo iz pisem izvedeli, da je Silva pričakovala Kajuhovega otroka, a je v zaporu splavila,« je dejal Marijan Rupert.
Zapuščine zametek muzeja?
Zapuščino je NUK kupil leta 2014. »Večino zapuščin podarijo, včasih pa kaj kupimo. Za nakup smo se odločili, ker je taka zapuščina pomemben del literarne zgodovine, saj Kajuh spada v cvet slovenskega pesništva,« je obrazložil vodja rokopisnega oddelka. Pri tem je treba poudariti, da pri odkupu zapuščin slovenskih literatov ne gre za velike vsote, temveč za nekaj sto evrov. »Nikakor to niso vsote, kakršna je bila denimo pri odkupu Handkejevih popotnih dnevnikov na Dunaju, za katere so plačali pol milijona evrov,« je poudaril Rupert.
V NUK pa imajo še eno Kajuhovo zapuščino, ki jo je hranila njegova šoštanjska ljubezen Marija Medved. Tudi v tej zapuščini so ljubezenska pisma in pesmi, ki jih je Marija pretipkala, saj so imeli doma pisalni stroj. »To gotovo ni vsa zapuščina, saj pogosto stvari v knjižnico prihajajo postopoma. Naša zbirka je še vedno živa, saj vsako leto dobivamo nove in nove zapuščine. Prav letos smo recimo dobili del zapuščine Ivana Cankarja, med drugim njegov potni list in rokopis ene njegovih zadnjih črtic,« je poti, kako zapuščine prihajajo v knjižnico, opisal poznavalec, ki meni, da je rokopisna zbirka muzej slovenske literature. Skupno hranijo 900 tekočih metrov zapuščin od Valentina Vodnika, Prešerna, Čopa do literatov današnjih dni. Načeloma so v zapuščinah le zapisi, toda vse več je tudi predmetov, kot je Kajuhova ura. »V zadnjem času skušam obuditi idejo o slovenskem literarnem muzeju, zato je v zapuščinah tudi več predmetov. Ideja o muzeju je sicer že stara, nastala je takoj po vojni, v osemdesetih letih so imeli tudi simpozij na to temo in so že predlagali konkretne lokacije, recimo Zoisovo hišo ali grad Kodeljevo,« razmišlja Rupert in dodaja, da je pomembno, da ideja o literarnem muzeju ne zamre.
