Da bi mladi vsaj občasno zašli v stavbo Tržnice Moste, se že desetletja ne zgodi več. V pritličju ni vsebin, ki bi jih pritegnile, prvo nadstropje pa sploh sameva. No, vsaj do nedavnega je bilo tako, potem pa se je z velikim entuziazmom v enega izmed praznih prostorov naselila skupina prijateljev, ki želi s svojim znanjem pod okriljem Združenja mladih, staršev in otrok Sezam to osrednjo točko v Mostah spremeniti prav v točko za mlade.
»Mladim želimo zagotoviti prostor, kjer se bodo lahko učili, povezovali, družili. V tem okolju je veliko večjih družin, ki živijo v stanovanjih, in mladi pogosto doma nimajo dovolj prostora za vse, kar bi želeli,« je uvodoma pojasnila krajinska arhitektka Sara Novak, ki je tudi že opazila, da mladina išče svoje mesto. Po mirno okolje za učenje se zatekajo v sosednjo knjižnico, za skupinsko delo, inštrukcije in vse drugo, kar terja malo glasnejši pogovor, pa še nimajo pravega prostora. To luknjo bo zapolnil nov mladinski center, ki pa naj bi bil še veliko več kot to, zato so ga tudi štirje fantje in štiri dekleta preimenovali v Mladinsko postajo Moste.
Plus 20 let
»Smo nevladna organizacija in nočemo se omejiti samo na uradno sistemsko logiko mladinskega centra,« je poudaril sociolog Bor Kirn, ki ima že izkušnje z delom z mladimi iz društva Mladi hišni prijatelji (MHP), enega izmed buditeljev Savskega naselja. »To bo bolj odbit mladinski center, ki bo spodbujal drugačno razmišljanje,« je še dodal Kirn, preden je skupinica naštevati dolg seznam idej. Te pa niti niso več le njihove predstave, ampak so jih zaradi prijav na razpise natančno opredelili in začrtali pot do njihove uresničitve.
»Projekt smo poimenovali IZUM: Izobraževanje-Znanje-Ustvarjanje-Mladina,« je strnila Maja Ramšak, socialna pedagoginja. Starost sicer ne bo omejitev za udejstvovanje, so se pa odločili, da se bodo v nasprotju z drugimi mladinskimi centri, ki se posvečajo mladostnikom med 13. in 18. letom, sami osredotočili na starejše od 20 let. Zanje so namreč prepričani, da v prestolnici najbolj manjka točka, kjer bi bile enem mestu zbrane vse zanimive informacije.
»Pri nas bodo dobili odgovore na vprašanja, kako se ustanovi društvo, zavod, kako delujejo e-računi, kako je z davki. Spremljali bomo prosta delovna mesta, pozive za sodelovanje, razpise, natečaje. Pomagali bi jim tudi pri prijavah na izobraževanja in izmenjave v tujino,« je Bor razkril še en del njihovih ambicioznih načrtov. A tudi to še ni vse, kar so z ekipo vključili v moščansko mladinsko postajo.
Vrnitev k ročnemu delu
Za vsakega izmed treh prostorov, ki so jim jih po več kot letu dni iskanja zaupali v javnem podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice, mlada ekipa že ve, kako ga bodo spremenili, če bodo uspešni na razpisih. Trenutna pisarna, ki so jo vzpostavili lastnoročno z nič evri iz starega pohištva, bo denimo služila kot tiha soba. V njej bodo potekala tudi individualna ali skupinska svetovanja, saj je k osnovni ekipi že pristopila tudi psihologinja Simona Gomboc. Ploščad na sredini bo namenjena druženju, kotni prostor bo večnamenski prostor, v katerem naj bi potekala tudi produkcija elektronske glasbe, poleg njega pa so si zamislili še urbano delavnico.
»Gre za skupnostni prostor ustvarjanja za rokodelce. V njem želimo obuditi znanja, ki so pozabljena: šivanje, kvačkanje, ročno izdelovanje marsičesa. Tukaj bo lahko vsak shranil material in orodje ter ustvarjal, ko bo imel pač čas,« je razložil arhitekt Andrej Kurent, ki je z isto ekipo to idejo razdelal, še preden so nastali načrti za mladinsko postajo. Ustanovili so celo že zavod Delavnica konceptov, ki ga Kurent razloži kot pospeševalnik malih projektov velikih idej: »Nameravamo združiti male ustvarjalce, jim ponujati administrativno podporo in sredstva, da bi z našo pomočjo prišli iz domačih garaž do zaslužka.«
Prepričani so tudi, da bi bilo dobro mladino opolnomočiti za življenje z delavnicami čisto praktičnega znanja, ki se je z generacijami izgubilo – kako zamenjati sifon, kako sneti vrata, zamenjati kljuko; in predelovanja starih, odpadnih stvari. Tudi pohištvo in dekoracijo za opremo prostorov v prvem nadstropju tržnice nameravajo izdelati večinoma kar sami skupaj z mladimi iz lokalnega okolja. »Zagovarjamo pristop, da je treba mladim omogočiti, da sodelujejo pri izvedbi. Le tako naj bi razvili zavest, da je to njihov prostor, da so to zase naredili,« je še razložil arhitekt, ki se sicer preživlja z arhitekturo in scenografijo, zraven pa s prijatelji razvija ideje za prihodnost.
Odgovornost za nadaljevanje
»Najboljši izraz za to, kar počnemo, je vzpostavljanje pogojev za samozaposlitev,« pravijo v dobrovoljni ekipi, ki bolj pestra, kot je, skoraj ne bi mogla biti. Sociolog, krajinska arhitektka, socialna pedagoginja, arhitekt, biolog, politologinja, organizatorska socialne mreže in diplomant mednarodnih odnosov. Vsak prihaja iz druge smeri. Včasih zna biti zato precej kaotično, ko s povsem drugačnimi pogledi pristopajo k istim problemom, priznavajo, a na koncu, ko sprejmejo odločitev, so z njo vedno vsi zadovoljni.
Najbolj se razvijajo zdaj, ko imajo končno svoj prostor, zelo pa jih žene tudi dober odziv okolice na njihovo prisotnost. »Ljudje na tržnici so opazili, da stalno prihajajmo sem, in nas sprašujejo, kaj delamo, kaj bomo naredili,« veselo razlagajo, hkrati pa se zavedajo, da jih čaka še zelo veliko dela. Trenutno so šele na treh odstotkih, vendar priznavajo, da je občutek, da so kar nekaj res že naredili, zelo dober.
