Prejšnji teden se je pred Prirodoslovnim muzejem v Ljubljani zbrala skupina ljudi, večinoma upokojencev, ki so čakali na začetek brezplačnega botaničnega sprehoda po Tivoliju. Dogodek je potekal v sklopu letošnje 100. obletnice Alpskega botaničnega vrta Juliana, najstarejšega tovrstnega vrta v Sloveniji, ki leži v Trenti. Med sprehodom je skupina spoznavala spomladanske rastline, ki so ujele pozornost Špele Pungaršek, biologinje in strokovne vodje omenjenega vrta Juliana. Končna postaja je bilo rastišče prav posebne in redke evropske gomoljčice. V 18. stoletju jo je kot novo vrsto opisal koroški botanik F. K. Wulfen (1728–1805). Nabral jo je prav v Tivoliju, kjer je njeno klasično nahajališče.
Strup ali zdravilo
Na poti do Tivolija se ni bilo mogoče izogniti veličastnemu drevju, ki krasi okolico Prirodoslovnega muzeja. Tamkajšnja magnolija je danes malodane njihov zaščitni znak. Špela Pungaršek, ki je vodila sprehod, je povedala: »Magnolija je tukaj že iz 1. polovice 20. stoletja. Direktorica Narodnega muzeja je v arhivu našla celo račun za to magnolijo. Kupili so jo okoli leta 1912. Pripeljali so jo iz drevesnice v Gradcu. Takratni ravnatelj muzeja Josip Mantoani je verjetno nameraval oživiti okolico muzeja. Razen magnolije ne vemo točno, kaj vse se je do danes ohranilo iz tistega časa.«
Raznolike tivolske rastline, od močvirske ciprese z zračnimi koreninami, ki gledajo iz zemlje, spominčic, ki so precej zahtevne za prepoznavanje, do vijolic, med katerimi nima vsaka vrsta vonja, smo se v Tivoliju med drugim ustavili tudi pri tisi. To drevo spada med zaščitene vrste, zato se ga v naravi ne sme sekati. Danes igličasto tiso pogosto gojijo kot parkovno drevo. »Semena, ki imajo rdeč ovoj, ptice zelo rade raznašajo, zato se tisa razširja na gozdne robove. Tudi v gozdovih jih je vse več. Tisa ima zelo cenjen les, ki so ga včasih s pridom uporabljali za izdelavo samostrelov, lokov, raznega drugega orožja in tudi za podlago lovskim trofejam. Ker so zaradi izsekavanja postale ogrožene, so jih zaščitili.« Medtem ko je to drevo priljubljena hrana na meniju srn, jelenov in nekatere druge divjadi, je za človeka strupeno. Konj lahko umre že, če poje samo šop iglic. K temu biologinja pripomni: »Tisto, kar je strupeno, se lahko v manjših količinah uporablja kot zdravilo. Namreč, meja med zdravilnostjo in strupenostjo je lahko zelo tanka. Iz tise denimo pridobivajo taksol, ki pomaga rakavim bolnikom. Iz nekaterih strupenih rastlin pridelujejo razna zdravila, brez katerih tudi danes ne bi mogli živeti. Strupene rastline so lahko zelo koristne.«
Zibelka evropske gomoljčice
Že aprila začne v parku cveteti rastlina, ki jo je v bližini Tivolskega gradu med letoma 1762 in 1763 nabral v uvodu omenjeni botanik Franc Ksaver Wulfen. Nanjo je nato pozabil in jo šele čez četrt stoletja opisal kot novo vrsto – gomoljasto zvezdico (Stellaria bulbosa). Botanik je takrat živel v Celovcu in je za primerke prosil Karla Zoisa, ki mu jih je tudi poslal. Botaniki so nato sredi 20. stoletja ugotovili, da je ta zvezdica bolj podobna vzhodnoazijskemu rodu Pseudostellaria, in edino evropsko vrsto tega rodu poimenovali evropska gomoljčica (Pseudostellaria europaea).
Ta vrsta v Evropi ni pogosta. Razširjena je na vzhodnem in južnem obrobju Alp v vlažnih listnatih gozdovih. Raste v večjih in manjših zaplatah, največ jo je v ulekninah in na mestih, kjer so tla nenehno vlažna. Več predstavnikov tega rodu raste v Aziji. V času pred ledenimi dobami so bili naši gozdovi namreč sklenjeni z azijskimi gozdovi.
Pod Turnom, ki se začenja za Tivolskim gradom in se razprostira na robu gozda v smeri proti Hali Tivoli, je klasično nahajališče te evropske gomoljčice – to pomeni, da je bila rastlina tu odkrita in prvič opisana.