Vonj po mleku, ritmično premikanje tekočih trakov, robotske roke, ki z neverjetno natančnostjo zlagajo izdelke na palete, in ljudje, ki za zasloni spremljajo vsak korak proizvodnega procesa. Tako je danes videti proizvodnja v Ljubljanskih mlekarnah, ki letos praznujejo 70 let delovanja.
Po proizvodnji sta nas popeljali direktorica industrijskega obrata Valerija Širovnik in vodja proizvodnje Tatjana Miškulin. Sprehod skozi sodobne proizvodne hale je bil hkrati potovanje skozi zgodovino slovenske prehranske industrije in vpogled v prihodnost, kjer pomemben del dela opravljajo avtomatizirani sistemi, vendar človek ostaja nepogrešljiv člen proizvodne verige.
Že ob vstopu v proizvodni del je jasno, da je mlekarna danes povsem drugačna, kot je bila pred desetletji. Prenovljene garderobe, strogi higienski protokoli in digitalizirani nadzorni centri pričajo o tem, kako močno se je panoga spremenila. Operaterji danes večino procesov spremljajo prek računalniških sistemov, ki nadzorujejo vse od sprejema mleka do polnjenja končnih izdelkov.
»Celoten proces je precej avtomatiziran in digitaliziran. Potrebujemo predvsem operaterje in strokovnjake za stroje, delavcev pa je precej manj kot v preteklosti,« pojasnjuje Valerija Širovnik. A čeprav so številna opravila prevzeli roboti, občutek industrijske hladnosti hitro izgine. V pogovorih z zaposlenimi postane jasno, da Ljubljanske mlekarne še vedno gradijo na ljudeh in medosebnih odnosih. V podjetju niso redkost družine, v katerih v mlekarni delata dve generaciji. Poleti pa vrata proizvodnje odprejo tudi otrokom zaposlenih, ki dobijo priložnost za počitniško delo. In če obstaja zavidljivo delovno mesto, je to prav gotovo v proizvodnji sladoleda.
Pol milijona litrov mleka na dan
Vsak dan v Ljubljanske mlekarne prispe med 25 in 30 avtocistern mleka. Dnevno ga sprejmejo približno pol milijona litrov, letno pa odkupijo več kot 200 milijonov litrov izključno slovenskega mleka od več kot 2000 slovenskih kmetij. »Odkupujemo in predelujemo izključno slovensko mleko. Če kupujemo slovenske izdelke, podpiramo več kot dva tisoč slovenskih kmetij,« poudarjata sogovornici. Preden mleko vstopi v proizvodni proces, opravijo vrsto analiz in preverjanj kakovosti. Šele nato se začne pot, ki vodi do mleka, jogurtov, kefirjev, proteinskih izdelkov, sladic in drugih izdelkov, ki jih poznajo generacije slovenskih potrošnikov.
Med proizvodnimi linijami izstopajo sodobne naložbe v trajnostno embalažo in nove tehnologije. Samo z eno izmed novih linij so pri določenih izdelkih zmanjšali uporabo plastike za 30 odstotkov, kar na letni ravni pomeni več deset ton manj odpadne plastike. Podjetje vsako leto v povprečju investira približno sedem milijonov evrov v razvoj, posodobitve proizvodnje in nove izdelke z višjo dodano vrednostjo.
Okusi, ki se ne spreminjajo
Čeprav se tehnologija razvija, nekateri recepti ostajajo skoraj nespremenjeni. Posebno mesto med njimi imata planica, ki je letos praznovala 50 let, in legendarna lučka, ki jo proizvajajo že od leta 1958. »Planica ima še danes enak recept, kot ga je imela ob začetku proizvodnje,« pove Tatjana Miškulin. Podobno velja za alpsko mleko, eno najbolj prepoznavnih blagovnih znamk podjetja. Tehnologija proizvodnje je bila sicer posodobljena leta 2012, vendar so okus in način obdelave mleka ohranili. »Okus se prenaša iz generacije v generacijo. To je res specifičen okus, ki ga Slovenci dobro poznamo,« dodaja.
Prav ta povezanost med tradicijo in sodobnostjo je morda najbolj očitna pri sladoledu. Ko Tatjana Miškulin pripoveduje o začetku sezone proizvodnje sladoleda, se ji na obrazu nariše nasmeh. »Ko zaženemo proizvodnjo sladoleda, smo vsi srečni. To je v Ljubljanskih mlekarnah vedno posebno veselje.«
Danes v proizvodnji nastajajo ježek, lučka, planica in številni drugi izdelki, ki so zaznamovali otroštvo več generacij. Postopek izdelave je tehnološko izpopolnjen, vendar osnova ostaja enaka: mleko, smetana, skrbno izbrane sestavine in znanje ljudi.
Med roboti in ljudmi
Med sprehodom po proizvodnji je nemogoče spregledati robote, ki zlagajo izdelke, avtomatizirane linije in računalniško vodene procese. Toda za vsakim strojem stoji človek. Vsako jutro zaposleni pokušajo izdelke, preverjajo kakovost in izvajajo tako imenovane slepe teste, pri katerih morajo med več vzorci prepoznati prav svoje izdelke. »To delamo zato, ker želimo biti najboljši. Če ugotovimo, da izdelek ni takšen, kot bi moral biti, poiščemo možnosti za izboljšave,« pojasnjujejo v mlekarni.
Sedemdeset let po ustanovitvi Ljubljanskih mlekarn ostajajo pomemben del slovenske prehranske industrije. Čeprav so številne delovne roke zamenjali roboti, ostaja bistvo enako kot nekoč: kakovostno slovensko mleko, znanje ljudi in okusi, ki mnogim še danes pomenijo okus doma.