Že na stopnišču poslovne stavbe Slovenijalesa je nosnice dražil vonj po svežem žaganju, vse od podstrešne delavnice do pritličja pa je odmevalo brnenje delovnih strojev, pomešano z živahnimi vzkliki otrok. Na Plemljevi ulici ima namreč od novembra svoje prostore Svedralnica, prav posebna delavnica, kjer čolne, igrala, ogromna kolesa za hrčke, pomanjšane planiške velikanke in lesene električne avtomobile izdelujejo najbrž najmlajši mojstri v mestu – otroci, stari od pet do dvanajst let.
V delavnico še prej kot v šolo
Čeprav nekateri mladi mojstri, ki veščine rokovanja z orodjem pilijo v šentviški delavnici, tako še niti niso prestopili vrat osnovne šole, pa žage, kladiva, žeblji, vrtalni stroji, brusilniki in drugo orodje, ki jim je na voljo, niso nič manj pravi. »Premišljeno smo izbrali tako orodje, ki ni pretežko in ki ga otroci lahko uporabljajo. Pri nekaterih smo nekoliko prilagodili le moč. Ta kotni brusilnik ima na primer nekoliko manj vrtljajev, da se ga ne ustrašijo, je pa ravno dovolj močan, da se ob brušenju krešejo iskre,« pojasnjuje idejni vodja Svedralnice Simon Gantar, medtem ko ga eden od malih mojstrov že tretjič zapored priganja prav k brusilniku, kjer je za brušenje robov že skrbno pripravil kovinsko palico. »Samo, da so iskre,« glavni razlog za priljubljenost tega stroja razkrije v smehu Gantar.
Mojster Sime, kot ga kličejo otroci, je Svedralnico ustanovil skupaj z ženo Ano Peskar, idejo zanjo pa je par dobil po ameriškem vzoru tovrstnih delavnic. Svedri (kot imenujeta udeležence med desetim in štirinajstim letom) in mali fedri (otroci od šestega do devetega leta) lahko tako v podstrešnih prostorih šentviške poslovne stavbe ustvarjajo že vse od novembra.
V tem času so s skupnimi močmi izdelali že kopico igral, denimo prav poseben leseni labirint, pajkovi mreži podobno igralo za plezanje in stojnico za prodajo limonade. A ne le žaganje, lepljenje in sestavljanje, tudi razstavljanje je ena od veščin, ki jo lahko osvojijo udeleženci Svedralnice. Včasih tako razstavijo kakšno električno napravo in do potankosti spoznajo njeno notranjost, kako je narejena in kako deluje.
Ustvarjanje brez starostne omejitve
»Tukaj ima njihova domišljija prosto pot. Najprej otroci predlagajo, kaj vse bi radi izdelali, prispevajo svoje ideje, potem pa jim Simon pomaga izbrati idejo, ki jo bodo lahko tudi uresničili. Tisti, ki so tukaj prvič, spoznajo tudi orodje in varno delo z njim,« delo v delavnici opisuje Peskarjeva.
Prav vprašanja o varnosti so pri starših najpogostejša. »Vendar otroci hitro razumejo, kaj je varna uporaba orodja in so pri tem dosledni in odgovorni do sebe. Ko si nekaj želijo, to hitro osvojijo,« pojasnjuje Peskarjeva, ki je prepričana, da ima pri spoznavanju novega učenje prednost pred prepovedjo. »Še ko so zelo majhni, jim lahko zaupamo na primer pribor in steklene kozarce, če jih seveda naučimo, kako naj jih varno uporabljajo.«
Z njo se strinja tudi Gantar. »Ustvarjanje nikoli nima starostne omejitve in ko starši otroku predolgo prepovedujejo, da se sooči z 'nevarnimi' rečmi, to pusti več negativnih kot pozitivnih posledic,« je prepričan mojster Sime, ki ob tem izpostavi še eno od rdečih niti Svedralnice, »malčkom želimo na njihovi lastni koži pokazati, da je čisto vsak izdelek, s katerim rokujejo, nekdo izdelal. In da ni prav nobene omejitve, da bi ga lahko v prihodnje izdelali tudi oni.«
Igralnici za mačke manjka le – maček
Ker je varnost na prvem mestu, so male modre delovne rokavice, zaščitna očala in naglušniki vseh barv obvezni del opreme pri delu. Sedemletna Lara si je tokrat nadela roza naglušnike. »Orodja pozna bolje kot jaz. Pred časom je izdelala pravi doživljajski park za mačke z ovirami in mostički,« spretnost in iznajdljivost starejše hčerke pohvali Peskarjeva. »In visečo mrežo!« jo hitro dopolni Lara. Zdaj v tej mačji igralnici manjka le še maček. »Doma ga namreč nimamo. Morda je bil to namig,« se zasmeje Peskarjeva.
Povsem v delo je bil zatopljen tudi mali mojster Andrej. »Igračo,« je kratko odgovoril na vprašanje, kaj predstavlja leseni izdelek, ki ga je skrbno barval z rdečo barvo in med delom nekaj barve nehote nanesel tudi na kolena in komolce. »Rad delam. Ko bo igrača končana, jo bom odnesel domov.« Takšne unikatne lesene igrače zagotovo ne bo imel nihče od njegovih prijateljev. »Tukaj si res lahko izdelajo igrače, ki jih ni v nobeni trgovini,« sklene Peskarjeva.
