Ko stopiš skozi vrata samostana na Mali Loki, te najprej preseneti tišina. Ne tista prazna, mrtva tišina zapuščenih stavb, ampak živa tišina kraja, kjer so desetletja odmevali koraki redovnic, molitve, otroški glasovi veroučencev in šumenje vsakdanjega dela. Danes se za ta skoraj stoletni samostanski kompleks začenja novo poglavje. Po dogovoru s sestrami Svetega križa prehaja v last Občine Domžale, kjer naj bi v prihodnosti zaživel dom za starejše. A čeprav se spreminja lastništvo, srce hiše ostaja. V njej še naprej živita sestri Mirjam Marija Ferčak in Terezija Žerdin, zadnji redovnici skupnosti, ki sta temu kraju posvetili velik del svojega življenja.
Po vojni sestre same obnovile samostan
Med sprehodom po dolgih hodnikih, kapeli, vrtovih in sobah se zgodovina samostana razkriva skozi pripovedi, ki niso zapisane le v kronikah, temveč tudi v spominu ljudi. »Zgodovina se včasih res nenavadno ponavlja,« se nasmehne sestra Mirjam, ko stojimo pred stavbo, ki jo je med drugo svetovno vojno zajel požar. Partizani so samostan požgali. Po vojni so ga sestre obnavljale same, z lastnimi rokami in z malo pomoči od drugod. V kroniki je zapis iz leta 1950, ki danes zveni skoraj preroško. Takrat so si namreč predstavniki Domžal ogledali porušeni samostan z idejo, da bi v njem uredili dom za invalide. A načrt je hitro padel v vodo. »V kroniki je zapisano, da so si hišo ogledali, potem pa ugotovili, da je preveč porušena in da iz tega ne bo nič. Zdaj, več kot sedemdeset let pozneje, pa se zgodba vrača. Le da hiša ni več porušena.«
Za obnovljenimi zidovi se skriva zgodba neverjetne vztrajnosti. Po vojni ni bilo ne denarja ne zagotovil za prihodnost. Bile so le sestre, njihovo delo in vera, da je treba ostati. Posebno ganljiva je zgodba sestre Ancile Možirk, bolničarke, ki je med vojno pomagala vaščanom in partizanom. Ko je domžalski župan izvedel, da naj bi redovnice zapustile Malo Loko, je prosil, naj vsaj ona ostane. »Sestre so odgovorile: če ostane sestra Ancila, ostanemo vse. In tako so ostale.«
Odločitev je bila pogumna. Razmere so bile težke, prihodnost negotova, a prav zaradi takšnih odločitev samostan ni nikoli zares utihnil. Najbolj presenetljiva med vsemi zgodbami pa je tista, ki jo sestre še danes pripovedujejo skoraj šepetaje. Med vojno so tri redovnice, ki so ostale na Mali Loki, prejele ukaz predstojnic iz Gradca, naj se umaknejo v Celovec. Vojna je bila v polnem razmahu in bivanje v samostanu je postajalo nevarno. Toda sestre niso bile prepričane, da je odhod prava odločitev. V kroniki je zapisano, da so napisale dva listka. Na enem je pisalo »gremo«, na drugem »ostanemo«. Izročile so ju v priprošnjo svetemu Jožefu in žrebale. Prvič so vse tri izvlekle listek »ostanemo«. Naslednji dan so žreb ponovile. Spet enak rezultat. Tretji dan prav tako. »Takrat so rekle: to je božja volja. Ostanemo.« Kasneje so celo iz škofijskega ordinariata v Celovcu zahtevali njihovo izselitev, a sestre niso odšle.
Kapelo želeli spremeniti v kinodvorano
Ko danes sestra Mirjam pripoveduje zgodbo, se zazdi, kot da jo še vedno spremlja isto zaupanje. »Če je sveti Jožef takrat poskrbel, da smo ostale tukaj, sem mu rekla, naj zdaj poskrbi še za prihodnost te hiše.« In prihodnost je očitno prišla v obliki dogovora z občino. Sprehod v družbi obeh sester nas vodi do kapele, ki velja za duhovno središče samostana. V njej se vsak dan zbirajo redovnici, hišni duhovnik in verniki iz okoliških krajev. Prav tu oživi še ena zgodba iz vojnih časov.
Ko so Nemci v samostanu uredili gospodinjsko šolo za nemška dekleta, so kapelo izpraznili. V njej so nameravali urediti kinodvorano. Sestre so morale odnesti Najsvetejše, odstraniti kipe in jih odpeljati na Pšato. »Predstojnica Antonina je zapisala, da se je Marijin kip med vožnjo trikrat obrnil proti Mali Loki,« pripoveduje sestra Terezija. Takrat je obljubila, da bo kip vrnila, takoj ko bo mogoče. Po vojni so se kipi res vrnili, zato v kapeli danes stojijo isti kipi in tiho pričajo o času, ko je bilo vse negotovo, in o vrnitvi, ki se je zdela skoraj nemogoča.
Čeprav je bil samostan ustanovljen predvsem za redovniško življenje, je bil vedno tesno povezan z okolico. Skozi desetletja je postal prostor verouka, duhovnih vaj, srečanj in pomoči ljudem. V najboljših časih je v hiši živelo kar 49 sester. »To je bila res ogromna skupnost,« se spominja sestra Mirjam. Živele so skromno. Obdelovale vrtove, skrbele za živino, šivale posteljnino, prešivale odeje, kuhale za skupine mladih in same vzdrževale veliko posest. Na vrtovih so rasli zelenjava, sadje in cvetje za kapelo. V hlevih so bile krave, prašiči in kokoši. Med sestrami je bila celo taka, ki je vozila traktor. »Drugače ni šlo. Treba je bilo preživeti.«
Mala Loka kot zatočišče mnogih sester
Po vojni so redovnice izgubljale službe v bolnišnicah in drugih ustanovah. Prihajale so iz Ljubljane, Murske Sobote, s Ponikev, celo s Hrvaškega. Mala Loka je postala njihovo zatočišče. Pozneje so odhajale po župniščih, skrbele za bolnike in pomagale družinam. Med stenami samostana so se vrstili tudi številni duhovniki. Med njimi je posebno mesto zavzel naslednik nekdanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja, nadškof Jožef Perko. Njegova nekdanja soba je še danes polna zgodb. »Posteljo je imel na sredini sobe, okrog pa vrečke s sladkarijami,« se smeji sestra Terezija. »Ko je odšel med ljudi, si je žepe napolnil s sladkarijami in jih delil otrokom po vasi. Znan je bil po svoji hudomušnosti, pa tudi po zeliščnem likerju, ki so ga izdelovali po njegovem receptu. Na etiketi je pisalo: perkovec – zdravilna rakija. Rok trajanja: dokler se ne izprazni,« še doda sestra Terezija. Takšne zgodbe še danes sprožijo smeh med sestrami.
A življenje v samostanu danes teče precej drugače. Skupnost, ki je nekoč štela skoraj petdeset članic, se je skrčila na dve sestri. Njun dan se začne zgodaj. Medtem ko sestra Terezija navadno poskrbi za zajtrk in kosilo, se sestra Mirjam loti številnih opravkov. Ob pol devetih je sveta maša. Popoldne delo okoli hiše, na vrtu ali med ljudmi. Zvečer skupna molitev. »Dokler zmoreva, bova ostali tukaj,« pravita in s ponosom dodata, da se ob nedeljah v kapeli še vedno zbere od trideset do štirideset ljudi. Deluje pevski zbor, ministranti in mladi organist. Samostan ostaja prostor srečevanja.
Ko stopimo na vrt, kjer cvetijo vrtnice in druge domače rože, postane jasno, zakaj sestri ne govorita o koncu neke zgodbe. Govorita o nadaljevanju, hkrati pa spomnita, da so sestre tudi v času »leve vlade dobro živele«. Velik kompleks bo dobil nove prebivalce. Namesto redovniške skupnosti bodo njegove sobe napolnili starejši ljudje. Hodniki bodo znova živeli. »Malo bo trajalo, da se spoznamo, oni nas in midve njih,« pravi sestra Terezija. »Ampak bomo videli.«