Ob postavitvi strehe na prvem delu novega ljubljanskega železniškega nadhoda so prelomno gradbeno fazo označili s smrečico, ki kot zimzeleno drevo, vzpenjajoče se iz velikega mestnega gradbišča, zdaj sporoča daleč naokoli, da je delo končano. Postavljanje smrečic na strehe novozgrajenih objektov je po Sloveniji razširjen in še vedno živ običaj, ki sega v sodobnejši čas. Sodi v novejšo skupino delovnih šeg iz obdobja industrializacije, povezanih z gradnjo objektov, kamor spada tudi pribijanje smrečice na zadnji tram ostrešja.
Kot je pojasnila raziskovalka dr. Marjeta Pisk iz ZRC SAZU, se postavljanje smrečic na strehe novozgrajenih objektov naslanja na starejše ritualne oblike zaščite pred strelo in drugimi vremenskimi nevšečnostmi ter je hkrati znamenje praznovanja. »Zatikanje blagoslovljenega zelenja (denimo ob telovem) ali rož (denimo ob ivanjem) na okenske okvire in podboje vrat, ponekod pa tudi na tramove, je bilo precej razširjeno po vsem slovenskem prostoru. Ponekod so to blagoslovljeno zelenje vtikali tudi v slamnate strehe, da bi se zaščitili pred strelami. Podobno lahko razumemo tudi zatikanje zimzelenega zelenja na novozgrajene strehe v smislu zaščite pred neprilikami. Obenem je smrečica vidna daleč naokoli, zato ima tudi vlogo praznovanja in izražanja konec določenega dela,« je pojasnila raziskovalka.
Simbolni pomeni postavljanja smrečice na streho
Kot je še povedala Marjeta Pisk, ima postavitev smrečice na streho novozgrajenega objekta simbolni pomen. Poleg označevanja posebne faze gradnje in kot ostanek vere v magično zaščito je to prakso mogoče primerjati tudi s postavljanjem mlajev. »Ponekod so namreč tudi smrečice na vrhu strehe okrasili ali jim dodali zastavo, podobno kot pri mlajih. Mlaj pa je vedno označeval posebno slovesen trenutek, tako tudi smrečica na vrhu strehe izraža veselje ob pomembnem dogodku, ki naj bo javno viden.«
Gostija ob gradnji
Kot je še pojasnila raziskovalka, je postavljanje smrečic na vrh novega objekta mogoče povezati tudi z likofom, gradbeniškim običajem, ki je (bil) značilen predvsem za podeželsko okolje, kjer zaključek večjega gradbenega dela spremlja pojedina. »Ko so ljudje hiše še gradili v lastni režiji, s pomočjo sosedske skupnosti, je bilo postavljanje smrečice del likofa. Ob koncu posamezne faze dela so domači delavce pogostili z dobro hrano in pijačo ter se tako skupaj poveselili. Poleg hrane in pijače pa niso manjkali niti drugi izrazi veselja, ponekod na primer igranje harmonike in petje. Med takšne izraze zunanjega praznovanja konca pomembnega in tudi nevarnega dela sodi tudi postavitev smrečice na vrh strehe,« je še povedala Marjeta Pisk iz ZRC SAZU.
