Na Lavrici pri Škofljici stoji hiša, v kateri spomini niso pospravljeni v škatle, temveč živijo na stenah, policah in pod steklom vitrin. Tu sta starša v čast prezgodaj preminulemu spidvejistu Mateju Ferjanu uredila muzej, ki ni le zbirka pokalov in motorjev, temveč prostor tihega ponosa in neizmerne bolečine. Med razstavljene predmete nas je popeljal oče Vili Ferjan, ki o sinu govori mirno, a z globino človeka, ki je z njim prehodil celotno športno pot.
Ljubezen do spidveja zapisana v genih
»Gre za počastitev spomina nanj,« pove na začetku in odklene prostor, kjer se zableščijo čelade, medalje, pokali, plakete in fotografije s stadionov po vsej Evropi in svetu. Muzej so odprli 9. septembra 2012, dobro leto po Matejevi nenadni smrti. Želja, da bi zbral svoje motorje, kombinezone in priznanja na enem mestu, je bila pravzaprav njegova. »Že prej sem ga urejal, da ga bo on odprl,« pove Vili. Usoda je hotela drugače.
Med razstavljenimi predmeti stoji tudi motor, s katerim je le teden dni pred smrtjo zmagal na dirki na Madžarskem. Kovinski okvir in obrabljene pnevmatike niso le športni rekvizit, temveč simbol zadnje zmage, zadnjega starta, zadnjega dviga zastave. Ob njem stoji očetov motor – tih opomin, da je bila ljubezen do spidveja v družini zapisana že prej.
Police so polne pokalov: pet zaporednih naslovov državnega prvaka, priznanja z evropskih prvenstev, kristalna čelada za osvojene naslove. »Zelo hitro je postal petkratni državni prvak,« pripomni oče. Med nagradami so tudi priznanja mesta Ljubljane in plakete za športnika meseca. Vse to govori o obdobju, ko je bil Matej obraz slovenskega spidveja in eden redkih Slovencev, ki so se prebili med svetovno elito.
Muzej pa ni le razstava uspehov. Je tudi zbirka osebnih predmetov: startne številke, čelade z barvnimi oznakami, kombinezoni s sponzorskimi našitki, obrabljeni čevlji z značilno kovinsko drsno ploščo. »Poglejte, kako je obrabljeno,« pokaže Vili na levi čevelj. »To je nov čevelj, na katerega pride cokla.« V tem preprostem pojasnilu je zgoščena celotna brutalnost športa, v katerem se ravnotežje lovi z jeklom ob stezi. Obiskovalci prihajajo občasno – posamezniki, skupine, celo avtobusi izletnikov. »Bolj za dušo,« pravi oče. In res, prostor deluje kot svetišče, kjer tišina pove več kot hrup polnih stadionov.
Od skrivnih treningov do svetovne elite
Zgodba se je začela skoraj po naključju. Matej je najprej smučal, a po poškodbi kolena mu je nekaj manjkalo. V srednji šoli je skrivaj začel trenirati spidvej. »Sploh nisem vedel,« se danes spominja oče. Ko je resnica prišla na dan, ni bilo enostavno. »Priznati moram, da sem se tega trenutka najbolj bal,« prizna Vili in doda: »Povedal sem mu nekaj krepkih, kljub temu pa sem ga že naslednji četrtek sam odpeljal na trening.«
Od tistega dne ga je spremljal na dirkah in treningih, kolikor mu je dopuščala služba. Talent in nepopustljiv značaj sta hitro prišla do izraza. V nekaj letih je postal državni prvak, osvojil bronasto medaljo na svetovnem mladinskem prvenstvu, leta 2000 je tekmoval med najboljšimi na svetu. Bil je edini Slovenec, ki se je takrat kosal z Američani, Švedi, Angleži, Danci, Poljaki in Avstrijci. Med drugim je premagal legendarnega Hansa Nielsena, znanega kot Profesor, in večkratnega svetovnega prvaka Šveda Rickardssona. To je bil čas, ko je slovenski spidvej doživel preporod, tribune pa so se polnile zaradi »letečega Lavričana«, kot so mu pravili. Imel pa je tudi svojo navijaško skupino Hopla Team Krško.
Njegova pot ni bila brez ovir. V domačem okolju so se pojavili zapleti s klubom, kazni in administrativne prepreke. »Onemogočili so ga v vseh stvareh,« pove oče brez grenkobe, a z jasno bolečino v glasu. Rešitev je poiskal v tujini. Leta 2003 je zapustil ljubljanski AMTK Ljubljana in to leto vozil z avstralsko licenco. Z odhodom iz Slovenije je moral plačati 2-milijonsko odškodnino. Že naslednje leto si je na Madžarskem našel klub Simon Wolf, za katerega je vozil z madžarsko licenco, in postal šestkratni svetovni prvak. Vozil je tudi v Angliji, na Češkem, v Nemčiji in Italiji, na Švedskem in predvsem Poljskem, ki je postala njegova druga domovina.
Na Poljskem našel drugi dom
Poljska mu je dala podporo, občinstvo in pogoje za razvoj. »Na koncu ga je Slovenija zavrgla,« tiho pripomni Vili. Na Poljskem je živel, treniral, imel delavnico in logistično izhodišče za potovanja na Švedsko in v Anglijo. Sezona je pomenila nenehna potovanja z letali in trajekti, tekme v različnih ligah, malo počitka. »Vse je bilo v motorju,« odgovori oče na vprašanje o zasebnem življenju.
V sedemnajstih letih kariere je odpeljal 948 dirk in dosegel 84 posamičnih zmag. A za vsako zmago je stalo tudi tveganje. V Avstraliji je kot mladoleten fant treniral brez znanja jezika, po hudem padcu so sledile operacije. »Motor je ležal na njem,« pripoveduje oče. A že po nekaj dirkah je bil spet na startu. Vztrajnost je bila del njegovega značaja.
Prezgodnji konec in zapuščina
Maja 2011 je prišla vest, ki je pretresla športno javnost. Mateja je na Poljskem, kjer je živel, pri komaj 34 letih izdalo srce. Bil je astmatik, a nič ni kazalo na tako tragičen razplet. »Čez noč,« na kratko pove oče. Naslednji dan bi moral na tekmovanje, mehaniki so bili pripravljeni. Namesto startne rampe je prišla tišina. In ko zapuščamo muzej, je občutek dvojen. Po eni strani veličina kariere, po drugi tiha bolečina izgube. A v tem prostoru Matej še vedno dirka – v očetovih besedah, bleščanju pokalov, obrabljenem kovinskem robu levega čevlja. »Veselil se je uspehov, jaz pa z njim,« sklene Vili Ferjan.