»Bil je 13. oktober leta 1942. Takrat sem imela 12 let in ko sem prišla iz šole, me je mama takoj poslala na gradbišče, kjer je delal njen oče, da mu povem, da so Italijani zaprli Poljansko cesto in da naj domov pride čez vrtove,« se je Nuša Kerševan dobro spominjala dogodkov leta 1942 v današnji Ulici talcev na Poljanah. »Stanovali smo na Štrosmajerjevi ulici številka 8, tam blizu kraja, kjer so streljali talce. Talce so streljali, da so se maščevali za uboj Natlačena.« Marko Natlačen je bil najvišji slovenski politik v času med vojno; dravski ban je po okupaciji s skupino slovenskih politikov vstopil v consulto, sosvet, potem je zaradi nestrinjanja z italijansko politiko izstopil. V duhovnika preoblečen Franc Stadler Pepe je dopoldne oziroma zjutraj, pod pretvezo, da ima pismo dekana za Natlačena, vstopil v hišo in ga ustrelil.
Nuša Kerševan je povedala, da so italijanski vojaki že zgodaj popoldne s tovornjaki pripeljali iz kasarne oziroma tamkajšnjih zaporov talce, ki so jih zaprli v prostorih gimnazije. »Bilo je 25 talcev. Enega je zadela kap, še preden so jih začeli streljati. Oče je prišel domov in takoj odšel na podstrešje. Kasneje je povedal, da ga je močno prizadelo, ker so po streljanju prijeli za noge ubite talce in jih po tleh vlekli do tovornjaka. Otrokom niso dovolili, da bi gledali, kaj se dogaja, vem le, da so talce iz poslopja gimnazije vozili po skupinah, jih postavili v vrsto in ustrelili. Ja, slišala sem, ko je vsakokrat odmevalo, ko so streljali. Tam, kjer je zdaj dom upokojencev, je bila takrat hiralnica, pred njo pa ograja. Pred to ograjo so postavili talce in streljali. Ta ograja je bila vsa krvava.«
Spomenik v Ulici talcev na Poljanah, ki opominja na ta dogodek, je bil prvi javni povojni spomenik v Ljubljani, postavili pa so ga prav nasproti hiše, v kateri je živela družina Natlačen.
Štirje spomeniki ženskim demonstracijam
Pred desetletji je veliko prahu dvignil umik spomenika ženskim demonstracijam izpred stolnice, ki so ga kasneje nadomestili s spomenikom na Pogačarjevem trgu. Manj znano pa je, da ima Ljubljana poleg tega spomenika še tri, posvečene istemu dogodku – enega na Kongresnem trgu, drugega na križišču Čufarjeve in Miklošičeve ulice, kjer so bili med vojno zapori, ter tretjega v Prešernovi ulici na zelenici pred predsedniško palačo. Spomeniki so bili postavljeni v spomin na leto 1943, ko je več tisoč žena demonstriralo proti mučenju zapornikov, streljanju talcev ter zahtevalo izpustitev mater otrok in bolnikov iz zaporov. Upor žensk se je začel pozimi leta 1943 zelo spontano, ko so se srečevale pred zapori med obiskovanjem aretiranih moških. Organizirale so se in 21. aprila 1943, bila je sreda, so se zbrale pred Kazino v Zvezdi, pred okupatorjevim štabom. Od okupatorja so zahtevale spoštovanje človekovih pravic. Od tega dne dalje so se zbirale vsako sredo, okupator pa jih je razganjal s puškinimi kopiti. Prav pri tem preganjanju pa se je pokazala ženska organiziranost: dekleta brez otrok so prestrezale udarce.
Končno so 12. maja 1943 odkorakale iz Zvezde pred vladno palačo na Erjavčevo in zahtevale human odnos okupatorja do njihovih ljudi. 21. junija 1943 so se spet zbrale pred vladno palačo in zahtevale pravičnost. Razgnali so jih z vodo iz gasilskih brizgalk in s puškinimi kopiti. Pa so se spomnile na cerkvene očete in odšle pred stolnico, da bi spet prosile za milost pri cerkveni oblasti. Do stolnice niso prišle, ker je bila zapora takoj za Robbovim vodnjakom, potem so jih razgnali z vodnimi curki in kopiti. Po padcu fašistične vlade v Italiji so ženske v Ljubljani spet organizirale demonstracije 1. avgusta 1943, tokrat pod vsesplošnim okriljem OF. Te demonstracije so imele večjo težo predvsem zaradi večje številčnosti, približno 10.000 ljudi se je zbralo, na njih so bili tudi številni moški.
»Tako kot je bila OF unikum odporniškega gibanja v okupirani Evropi, so bile te ženske demonstracije prav tako edinstvene, saj so bile prve in edine ženske demonstracije v okupirani Evropi. Upor v NOB je bil boj za preživetje,« je prepričana Živa Vidmar, hči Josipa Vidmarja. Na vprašanje, kaj pomenijo ti spomeniki in pomniki danes, kaj sporočajo nam in zanamcem, pa je dejala le: »Predvsem opomin na pozabljeno polovico človeštva.«
Nihče več jih ne pozna
Tako kot so v mestu nevidni spomeniki ženskim demonstracijam, je pozabljena tudi grobnica narodnih herojev ob parlamentu, ki je hkrati spomenik, grobnica in nagrobnik. Postavili so jo leta 1949, na grobnici pa so Župančičevi verzi: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje, in ena smrt.«
Večina v grobnici pokopanih je zavzemala vidne položaje v NOB, nekateri pa tudi v povojnem političnem življenju Slovenije in Jugoslavije, ki pa jih nove generacije pravzaprav ne poznajo več. Vera Šoltes, hči Edvarda Kardelja, in Marjetka Kidrič, hči Borisa Kidriča – tako Kardelj kot Kidrič sta pokopana v grobnici narodnih herojev – sta lani v pogovoru poudarili, da je škoda, ker izginja spomin na pomembno obdobje naše zgodovine, a sta takoj dodali: »Ne, saj ni treba s podrobnostmi utrujati otrok v šoli. Pa kaj, če ne poznajo več imen in priimkov, zapisanih na grobnici. Veste, mogoče zadostuje, da obstaja spomenik, da je nek simbol določenega obdobja naše zgodovine, da je del našega skupnega spomina na našo skupno zgodovino.«
Ob tem sta izrazili trdno prepričanje, da je vojna tista, ki povzroča vse zlo. »Po petdesetih letih nima nihče pravice, da bi sodil. V tem imenu bi obravnavala vse te spomenike. Veste, v vojni so vsi poraženci.« Predvsem pa sta izpostavili neizpodbitno dejstvo, da ima pač vsak narod svojo zgodovino. »Zgodovina se ne bi smela začeti na novo z vsako generacijo, ki pride. Sloveniji silno primanjkuje občutek državnosti. Pravi občutek državnosti. Ne zavedamo se, da je državnost tisto, kar je v celi zgodovini ustvaril narod; tisto, kar so ustvarili naši predniki in kar nam zapuščajo. Obnašamo se, kot da je ta Slovenija stara le nekaj več kot dve desetletji, pred tem pa da ni bilo nič, namesto da bi bili ponosni na to, v čemer smo uspeli.«
Na koncu sta se z nekoliko grenkobe dotaknili še nečesa, kar ju boli. »Midve najine starše ločiva kot starše in kot zgodovinske osebnosti. Ne, ne idealizirava jih, se te pa dotakne, zaboli, ko prebereš kaj neobjektivnega, lažnega, sovražnega, čustveno obarvanega. O mnogih odločitvah najinih staršev se lahko razpravlja, povsem nekaj drugega pa je, ko se začne igra, kdo bo bolj grob, kdo bo bolj žaljiv, ko kar tekmujejo, kdo bo bolj sovražen do njih. To boli.«
