Meščanska hiša nasproti Magistrata, natančneje na naslovu Mestni trg 24, danes deluje precej podobno kot že pred več kot sto leti, ko je prišla v last znamenite trgovske družine Souvan in je v njenih prvih dveh nadstropjih delovala prva ljubljanska trgovina z oddelki, nad njo pa je družina živela. V spomeniško zaščiteni hiši tudi v današnjem času že nekaj časa živi butična modna trgovina z nišno parfumerijo in kozmetiko ter tako na svoj način s to dejavnostjo z zgodovino vzpostavlja nevidno nit.
Hiša, ki jo poznamo pod Souvanovo in še prej kot Hohnovo, je bila leta 1755 prezidana iz dveh meščanskih stavb v trgovsko palačo. Njeno stopnišče je baročno, medtem ko je konec dvajsetih let 19. stoletja za trgovca in knjigoveza Henrika Adama Hohna fasado klasicistično preoblikoval in nadzidal četrto nadstropje stavbenik Francesco Coconi. Pročelje krasijo monumentalni polstebri in štukaturni reliefi, ki ponazarjajo poljedelstvo, umetnost in trgovino, leta 1826 pa jih je izdelal potujoči tirolski kipar Martin Kirschner.
Za največjo zasebno palačo Mestnega trga, kjer portal trgovine »poudarjajo tempeljska zasnova in bogata rezljana dvokrilna vrata«, je strokovnjak za kulturno dediščino Gojko Zupan v gradivu za Interaktivni atlas Slovenije v zapisu, dostopnem na spletnem pregledovalniku podatkov o kulturni dediščini, poudaril, da je edina klasicistična stanovanjska stavba znotraj srednjeveškega jedra. Poleg tega je to tudi prva meščanska hiša z dvigalom v Ljubljani.
Souvanovi, ki so imeli manufakturo za oblačila in so bili med vodilnimi ljubljanskimi modnimi trgovci ter so imeli svojčas prodajalne na različnih lokacijah po mestu, so svoje poslovne prostore v palači na Mestnem trgu združili med prvo svetovno vojno in v njej tako odprli že omenjeni Souvanov trgovski dom.
Hiša ene najbogatejših ljubljanskih družin
Zgodba o družini Souvan, kot je poudaril direktor Arboretuma Volčji Potok in tudi avtor razstave Souvanovi in njihov park v Volčjem Potoku Matjaž Mastnak, pripoveduje o gospodarski in kulturni emancipaciji slovenskega meščanstva v tedaj prevladujoči nemški Ljubljani. V 19. stoletju so bili Souvanovi ena najuspešnejših slovenskih družin, pri čemer je bila njihova družbena vloga veliko širša od zgolj gospodarske, saj so bili dejavno vpeti v kulturno in politično življenje mesta in dežele. »Začeli so kot trgovci in v sto letih doživeli velik vzpon, pri čemer niso skrbeli le za lasten posel, temveč so se v Ljubljani, kjer je bila večina denarja in odločanja pod Avstro-Ogrsko nemška, vključili v slovensko narodno gibanje. Aktivni so bili na področju kulture, 30 let je v njihovi hiši na današnji Slovenski cesti nasproti Kazine, ki je bila nemška, delovala narodna čitalnica,« je dejal Mastnak. Dodal je še, da so bili Souvanovi s svojim premoženjem in ugledom med odločevalci, ki so Ljubljano vozili po poti vse bolj jasne navzočnosti Slovencev in njihove gospodarske, kulturne ter politične moči.
Začetnik ljubljanskega rodu Souvanovih je Franc Ksaver Souvan (1799–1885), ki je končal nižjo gimnazijo v Novem mestu in se v Ljubljani zaposlil kot trgovski pomočnik. V tej vlogi je hitro napredoval in po lastnikovi smrti prevzel podjetje. »To je bil prvi kamen uspešne trgovske zgodbe. Potem se je poročil s sestro Janeza Bleiweisa in s tem so Souvanovi pozneje postali dediči nekaterih Bleiweisovih trgovin v mestu,« je pojasnil sogovornik. Pod vplivom narodnega politika in časnikarja Bleiweisa pa je Franc Ksaver Souvan med drugim postal odbornik Kmetijske družbe za Kranjsko, kurator Kranjske hranilnice ter mestni in deželni svetnik.
Njegova sinova Franc Ksaver ml. in Ferdinand Souvan sta prevzela vodenje očetovega podjetja. Franc Ksaver ml. pa je bil prav tako politično dejaven. Bil je narodni politik v deželnem zboru, soustanovitelj in predsednik Ljubljanske mestne hranilnice in svetnik Trgovske obrtne zbornice za Kranjsko. Njegov brat Ferdinand Souvan ni šel po očetovih stopinjah in ni bil politik. Podpiral pa je narodna in trgovska društva ter soustanovil Narodno čitalnico, za katero je prostore uredil v svoji hiši, ki je, kot že omenjeno, stala na mestu današnjega Konzorcija. V njej so bili tudi kegljišče, kavarna in plesna dvorana. Poročil se je z igralko in pevko Rozalijo Frölich.
Od veletrgovca do graščaka
Ferdinand Souvan je bil zelo uspešen veletrgovec, ki je odpiral trgovine po vsej monarhiji, od Dalmacije do Dunaja. »Svoj družbeni vzpon je dokazal s tem, da je kupil veleposestvo. Kupil je posestvo v Volčjem Potoku, kjer je zelo hitro začel urejati graščino,« je začetke Souvanovih povezav z zgodovino Arboretuma strnil Mastnak. Povedal je še, da je Ferdinand Souvan prenovil renesančno poslopje, ga barokiziral in opremil s stilskim pohištvom iz graščin, ki so v okolici propadle. »Poskrbel je za stavbo in pred njo uredil tudi park, kar pa je njegov sin Leon, ki se je odločil za drznejšo parkovno arhitekturo, spremenil.«
Leon Souvan je pripadal tretji generaciji poslovnežev. Nadaljeval je družinsko trgovsko tradicijo in bil kot velik ljubitelj umetnosti tudi mecen, predvsem impresionistov. Vendar se pri tem njegov stik z ustvarjalnostjo ni ustavil, saj se je v te vode podal tudi sam. Njegovo življenjsko delo, kjer se je lotil vrtne arhitekture, je bil Souvanov park v Volčjem Potoku.
Zasnoval ga je v obdobju med obema svetovnima vojnama in je glede na njegovo preudarno ureditev moral o tem veliko premišljevati. Po ustnem izročilu je kot nadarjeni pianist in dober improvizator to počel med igranjem klavirja in tako so marsikatere skice nastajale tudi na notnem črtovju. »Park, kot ga je uredil Leon Souvan, je bil dosežek vrtne arhitekture. Oblikoval ga je zelo velikopotezno v angleškem krajinskem slogu, kar vključuje velike odprte travne površine in skupine ter posamično zasajena drevesa, potoke, ki tečejo v na videz naravnem toku, in umetna jezera. Ustvaril je estetizirano krajino s potmi, ki so bistvo angleških parkov, saj jih doživljaš skozi gibanje, sprehajanje,« je razložil Mastnak. Dodal je še, da je bilo priljubljeno gibanje skozi park ježa, saj so bili Souvanovi, kar je še posebej veljalo za Leonovo ženo Heleno Souvan, strastni jezdeci. »Park je bil zelo premišljeno oblikovan in je poudarjal prednosti naravnega terena, del česa je tudi izposojena krajina, torej pogledi v širše okolje, ki s tem po občutku naredijo Arboretum veliko večji,« je še poudaril sogovornik. Za Arboretum je še dejal, da je nastal iz graščinskega parka, ki je danes veliko večji, kot je bil Souvanov park. Ta je meril okoli 15 hektarjev, medtem ko Arboretum obsega 85 hektarjev. V Souvanovih časih je bilo zraven še kmetijsko posestvo.
Ženska, ki je vodila trgovino in posestvo
Leon Souvan se je poročil z Nemko Heleno, hčerjo tovarnarja in izobraženo žensko, ki je govorila več jezikov. Slovenščine se je naučila ob inštrukcijah Otona Župančiča, tedaj še študenta. V Volčjem Potoku se je po Mastnakovih besedah izkazala za izjemno organizatorko in je suvereno vodila kmetijsko posestvo. Med prvo svetovno vojno, ko je bil Leon vpoklican, pa je uspešno prevzela tudi trgovsko dejavnost. Posestvo je vodila tudi po vojni, ko je mož med tednom vodil posle v Ljubljani in se v graščino vračal ob koncih tednov.
Kot je dejal Mastnak, so Souvanove ženske v svojem času orale ledino družbenega uveljavljanja in Helena Souvan je uspešno vodila gospodarsko dejavnost. Ohranjene so zgodbe, kako je bila delovna in je ob štirih zjutraj vstajala, da je sama molzla krave. Nato je sedla na konja in šla na ježo po kraju. Rada se je ukvarjala s konji in psi, njena strast pa je bil lov. Kot aristokratinja si je lahko, kot je še zapisano o njej na razstavi v Arboretumu, privoščila ekstravaganco: sobo s pticami pevkami. Sicer pa se je v zgodovino zapisala tudi kot dobrosrčna ženska, ki je bila krstna botra stotini otrok iz okolice.