Praktični uvod v izlet nas je namreč pričakal že na parkirišču: kontejnerji, nabito polni s smetmi, in dodatna »dekoracija« po tleh okoli njih. Očitno narava kliče – a nekateri obiskovalci slišijo le prvi del sporočila, drugega (»odnesi smeti s seboj«) pa preslišijo.
Da bi razumeli situacijo, smo se obrnili na občino, kjer pojasnjujejo: »S problematiko odpadkov v Iškem vintgarju smo seznanjeni. Zaradi slabih izkušenj v preteklih letih smo pred leti z območja odstranili vse zabojnike in pozvali obiskovalce, da smeti odnesejo s seboj. Količina smeti se je bistveno zmanjšala, vendar opažamo, da bo potreben ponovni razmislek o tem, kako obiskovalcem omogočiti odlaganje manjših odpadkov. Naši zaposleni sicer najmanj enkrat na teden počistijo, kar se nabere smeti, v poletni sezoni pa po potrebi še večkrat. Kanti, ki sta na vašem posnetku, sta zasebni, ne javni. Na lokaciji, dostopni komunalnim vozilom, naj bi bili samo v času napovedanega odvoza, žal pa to ni vedno tako in ju pogosto uporabijo tudi obiskovalci (ki seveda ne morejo vedeti, ali sta kanti zasebni ali javni).«
Torej: smeti so, ampak jih je manj kot prej; smetnjaki so, ampak niso pravi; ljudje jih uporabljajo, ampak jih ne bi smeli; rešitev pa … še prihaja. Po pravici povedano – ko zapustiš parkirišče, se slika hitro popravi. Pot skozi sotesko je res lepo urejena, brez smeti, narava pa (kot vedno) naredi svoje. Šumenje vode, skalne stene in gozd hitro preusmerijo pozornost z začetnega »umetniškega« vtisa pri vhodu. In še bonus: sprehod smo sklenili brez klopov. Kar je skorajda turistični dosežek.