Že zgodaj dopoldne je na poteh PST zavladalo živahno otroško vzdušje. Pisane skupine vrtčevskih otrok, opremljenih z majhnimi nahrbtniki, kapami in kartončki za žige, so se skupaj z vzgojiteljicami odpravile na tradicionalni pohod, s katerim Ljubljana vsako leto simbolično odpre tridnevno športnorekreacijsko prireditev. Letos se je na pot podalo skoraj devet tisoč otrok iz ljubljanskih vrtcev, sončno vreme pa je poskrbelo za to, da je bilo razpoloženje še posebej veselo in sproščeno.
Prvi pohodniki že pred deveto uro
Na kontrolni točki ob Koseškem bajerju so se že malo pred deveto uro slišali otroški smeh, glasno pozdravljanje in navdušeno pripovedovanje o tem, kdo je prvi opazil naslednjo oznako poti. Kot so povedale prostovoljke, ki so hitele z žigosanjem zloženk, so jih najzgodnejši pohodniki obiskali že pred deveto uro. »Letos računamo, da bo mimo naše točke šlo nekaj več kot 1900 otrok,« so povedale in dodale, da so se nekatere skupine na pohod vključile v neposredni bližini svojega vrtca, druge pa so se do najbližje kontrolne točke – teh je bilo sedem, ena manj, kot jih bo v soboto – pripeljale z avtobusi Ljubljanskega potniškega prometa. Za vrtčevske skupine je bila vožnja brezplačna, zato so številni otroci že med vožnjo proti izhodišču doživeli pravo malo dogodivščino.
Ko so prispeli na svoje vstopne točke, so se kolone malih pohodnikov razporedile po poteh okoli mesta. Vzgojiteljice so jih ves čas spodbujale, naj hodijo skupaj in opazujejo naravo ob poti, otroci pa so med korakanjem hitro našli tudi čas za igro in raziskovanje okolice. Nekateri so občudovali drevesa in cvetje ob poti, drugi so navdušeno iskali oznake PST, tretji pa so predvsem nestrpno pričakovali prihod do kontrolne točke, kjer jih je čakal žig.
V družbi psičke Everest
Posebno živahno je bilo na kontrolnih točkah, kjer so prostovoljci otroke prijazno pozdravljali in jim pomagali pri žigosanju kartončkov. Mnogi malčki so svoj kartonček ponosno držali v rokah in pazili, da se ne bi zmečkal, saj so vedeli, da bodo vanj čez leto zbirali še druge žige. Nekateri so žig takoj pokazali prijateljem, drugi vzgojiteljicam, tretji pa so ga previdno primerjali z žigi svojih vrstnikov. Posebno pozornost je pritegnila tudi psička Everest, ki je na pohod prišla skupaj z otroki iz zasebnega vrtca Malina. Fantič, ki je osemletno psičko pasme buldog s ponosom vodil na povodcu, je povedal, da jih Everest pogosto obišče tudi v vrtcu, vedno pa je z njimi tudi na drugih dejavnostih. »Bila je z nami na Krku in Kopah. Zelo rada se skriva in mi jo potem iščemo in seveda tudi zanjo skrbimo,« je dodala deklica ob njem. Vzgojiteljice poudarjajo, da prisotnost psa pri otrocih ni naključna. »Zdi se mi prav, da imajo otroci stik s kužkom. Tako jih učimo, kako pristopiti do psa, da vprašajo, ali ga lahko pobožajo, in da ne silijo vanj,« je pojasnila. Na vprašanje, kdo bo po koncu pohoda najbolj utrujen, pa so otroci vsi s prstom pokazali na Everest, ki se je med našim pogovorom ulegla na tla in ta čas izkoristila za krajši počitek.
Na poti kar tri generacije
Otroci so pohod doživljali predvsem kot veliko skupinsko pustolovščino. Med postanki so sedli na travo ali klopi ob poti, pojedli malico iz nahrbtnikov in si pripovedovali, kdo je prehodil najdaljši del poti brez počitka. V nahrbtnikih so se skrivali jabolka, banane, piškoti in plastenke z vodo. Najmlajši, stari komaj tri leta, so hodili nekoliko počasneje, a prav nič manj navdušeno. Pogosto so hodili v parih, trdno držali prijatelja za roko in ponosno sledili starejšim otrokom pred sabo.
Poseben dan pa je bil pohod tudi za otroke iz vrtca Mojca iz Dravelj, saj so se jim na poti tudi letos pridružili stari starši otrok. Kot pravijo, takšna druženja organizirajo večkrat. Eden od dedkov je povedal, da se vedno radi odzovejo povabilu vrtca. »Prišli smo predvsem zato, da ga spremljamo in da ima občutek pripadnosti in druženja,« je dejal. Starejši opažajo, da otrokom danes pogosto primanjkuje gibanja. »Mi smo včasih hodili veliko več, danes pa imajo otroci drugačne interese,« je dodal sogovornik, ki meni, da hoja nikomur ne škodi.
Temu pritrjujejo tudi vzgojiteljice, ki pravijo, da je prav Pot ob žici eden tistih dni, ki jih otroci dolgo pomnijo. Ne gre le za sprehod, ampak za občutek skupnosti, gibanja in druženja na prostem. Otroci ob tem spoznavajo različne dele mesta, se učijo hoje v skupini ter predvsem uživajo v dnevu, ki ga preživijo drugače kot običajno. Letos je k dobremu vzdušju veliko prispevalo tudi prijetno sončno vreme, zaradi katerega so bile poti polne smeha, igre in razigranih pogovorov.