Damjan Kosec, ustanovitelj in vodja Galerije in dražbene hiše Sloart ter Galerije Y, je v svet umetnosti prestopil s področja računalništva in informatike. Pred pandemijo je naredil tudi tri letnike doktorskega študija na področju umetne inteligence, kar je nato, ko ga je svet umetnosti dokončno posrkal, zamrznil. Celovito se je posvetil galerijski dejavnosti, s tem pa v prvi vrsti zavzemanju za vzpostavitev transparentnega in urejenega slovenskega umetnostnega trga. »Pogosto slišimo, da v Sloveniji ni umetnostnega trga. Kar ne drži, trg umetnin je, vendar je kaotičen, netransparenten in nepošten, kar je posledica nedelovanja države na tem področju,« je bil jasen Kosec. Poleg sive ekonomije, kot je opozoril sogovornik, se po njegovih besedah na trgu pojavlja tudi veliko ponaredkov. Med slovenskimi umetniki so največkrat ponarejeni kipi Janeza Boljke. Zato so v zasebni agenciji Artstar, ki jo je prav tako ustanovil Kosec in se ukvarja s certificiranjem umetnin, začeli periodično pregledovati in popisovati umetniška dela ter izločati ponaredke. »Doslej smo imeli že sedmi popis Boljkovih kipov, med katerimi je od 30 do 35 odstotkov ponaredkov. Nedolgo tega je v galerijo stopil gospod, ki je nevede za 8500 evrov kupil ponaredek Tisnikarjeve slike – fotografijo slike je nekdo natisnil na platno in ob tem ponaredil še certifikat galerije Hest, kar sva z lastnikom te galerije prijavila policiji,« je povedal sogovornik.
Višja cena za stranko v obleki
Kosec danes vodi dve prodajni galeriji in dve agenciji za umetnost. Pri čemer se je vse skupaj začelo leta 2006. »Ko sem kot študent stopil v eno od ljubljanskih galerij in vprašal za ceno Jakopičeve slike, ki je visela na steni, so mi rekli, da stane 20.000 evrov. Ko sem v galerijo prišel čez kakšen mesec v obleki, je bila cena iste slike kar 40.000 evrov. To, da nikjer v galeriji niso bile navedene cene niti jih ni bilo mogoče najti na spletu in so jih očitno arbitrarno oblikovali, je bilo zame, ker sem v tistem času delal spletne trgovine za največje slovenske trgovce, nepredstavljivo. Zato sem pred 20 leti vzpostavil spletno prodajno galerijo Sloart,« je Kosec opisal začetke galerije in dražbene hiše, ki deluje na sekundarnem trgu. To pomeni, da prodaja umetnine, ki se zopet vrnejo v prodajo, zajema pa likovna dela od baroka do danes. Poleg tega zadnja tri leta pod okriljem Sloarta organizirajo tudi po dve dražbi na leto, ki sta prav tako del prizadevanj za vzpostavitev stabilnega in transparentnega trga umetnin pri nas.
Pred leti je v istih galerijskih prostorih na Trubarjevi, kjer domuje Sloart, začela delovati še prodajna Galerija Y. Ta zastopa sodobne umetnike Tino Dobrajc, Uroša Weinbergerja, Arjana Pregla, Sašo Vrabiča in Mita Gegiča. Njihova dela predstavlja na prodajnih razstavah v galeriji, ki nastajajo v sodelovanju z zunanjimi kustosi, prav tako se s temi izbranimi umetniki udeležujejo umetnostnih sejmov in jeseni tako načrtujejo odhod na Dunaj, v Budimpešto ter Zagreb. Pod okriljem Sloarta pa delujeta tudi že omenjena agencija Artstar in agencija Artindex, ki se osredotoča na analizo prodajnih cen, trendov in vrednotenje slovenskih ustvarjalcev.
Lani so z obema galerijama in agencijama, kar vključuje tudi prodajo na dražbah in sejmih, ustvarili približno 850.000 prihodkov, pove Kosec. Tako v galeriji na Trubarjevi praktično vsak dan prodajo kakšno umetniško delo. V naboru imajo vse od malih grafik do slik za 100.000 evrov. »Imamo široko ponudbo, v bistvu v prodajo vzamemo vse slovenske akademske umetnike. Verjamem, da je prihodnost na slovenskem trgu umetnin, vendar je treba povrniti predvsem zaupanje, da ljudje vedo, kaj kupijo in kakšna je vrednost umetnine. Ljudje, ki imajo doma Jakopiča, so prepričani, da je vsaka slika vredna več deset tisoč evrov, vendar to ne drži nujno.« Pri ocenjevanju umetnin pa v Sloartu sodelujejo z več zunanjimi strokovnjaki.
Zbiratelji in priložnostni kupci
Po besedah galerista se je v zadnjih dvajsetih letih struktura kupcev zelo spremenila. Če je do osamosvojitve in še malo po njej veljalo, da so mnoga podjetja ustvarjala zbirke umetnin in je bil običaj, da si ob upokojitvi v dar prejel umetniško delo, se je to sedaj zelo spremenilo. »Redka so še slovenska podjetja, kot denimo Iskra, ki vlagajo v umetnost in redno kupujejo umetniška dela za svojo poslovno zbirko. Prav tako je veliko zasebnih zbirateljev že starih, kar nekaj jih je v zadnjih letih umrlo, kar vse vpliva na strukturo trga. V zadnjem času so cene del določenih starih avtorjev začele padati. Če pred desetimi leti nikjer nisi mogel dobili Jakopičeve slike, se zdaj zopet pojavljajo v galerijah, kjer lahko na prodajo čakajo tudi več mesecev,« je pojasnil Kosec. Dodal je, da v galeriji vodijo klub zbirateljev, vendar je teh v Sloveniji precej malo. Vseh sicer ne poznajo, a takšnih, kot so denimo v tujini, ko ima posameznik resnično ogromno zbirko umetniških del, pri nas po besedah galerista skoraj ni. »Slovenskih zbirateljev, ki imajo večji depo, je pri nas kakšnih petnajst, dvajset. Poleg teh so tu še zbiratelji z manjšim številom umetnin, ki jih imajo večinoma na stenah. Ni pa več veliko zbirateljev, ki bi kupili določeno delo kot investicijo in nato čakali na pravi čas za prodajo ali ga zapustili kot dediščino. Med kupci so še priložnostne stranke, ki slike kupijo ob selitvi in prenovi stanovanja ali ob kakšnih obletnicah za darila, kar je potem enkratni nakup ali pa na nekaj let.«
Glede na stanje na slovenskem trgu umetnin, kot je še izpostavil Kosec, pa v Sloartu »že nekaj časa ne govorimo, da so umetnine zanesljiva investicija. Vsaj slovenske umetnine ne, ker trg pri nas od leta 2008 stagnira in so cene celo padle. Zato upamo, da bomo z dražbami najprej vzpostavili stabilen umetniški trg, šele nato bodo cene umetnin lahko ponovno rasle,« je zaključil Kosec. x