»Vsak partijec je dolžan napeti vse sile ob volitvah in na dan volitev organizirati okrašene vozove. V vasi in mestu moramo poskrbeti, da bo na vsaki hiši zastava. Postaviti moramo agitatorske ekipe na okrožju in na okrajih, da jih bomo poslali na dan volitev tja, kjer bo šlo bolj slabo.« Taka je bila okrožnica članom Komunistične partije na dan prvih volitev po drugi svetovni vojni 11. novembra 1945, ko so se volili člani skupščine Demokratične federativne Jugoslavije.
To so bile tudi prve volitve, na katerih so imele volilno pravico ženske. Znižali so tudi prag volilne pravice na 18 let, razen vojaki so lahko glasovali tudi, če so bili mlajši. Edini, ki jim je bila volilna pravica okrnjena, so bili sovražniki naroda in ljudske oblasti, ki jih preprosto niso vpisali v volilne imenike, saj so razpisali, da amnestija, ki je bila razglašena 9. avgusta, nikomur ne daje avtomatične pravice do vpisa v volilne imenike. Šele če bi amnestirani s svojim delom dokazal, da želi novo življenje in se odkupiti za zločine nad narodom, bi si pridobil volilno pravico. »Čim temeljitejša bo čistka volilnih imenikov, tem popolnejša bo zmaga ljudske demokracije,« so zapisali v okrožnici okrajnim komitejem KPS.
Pred volitvami je bila tudi neke vrsta volilna kampanja, v kateri je Ljudska fronta objavila svoj program o zgraditvi porušene domovine, glasove pa so pridobivali predvsem z obljubami, da bo organizirano skupinsko sekanje drv za zimo in da so začeli dostavljati hrano v težje dostopne kraje, ker pač v novi domovini »nihče ne sme stradati in zmrzovati«. Od vojne sestradano ljudstvo je bilo nad tovrstnim populizmom izjemno navdušeno.
Črna skrinjica za nasprotnike
Kar zadeva demokracijo, so te volitve postale legendarne zaradi načina, kako se je volilo. Na vsakem volišču je bila škatla majhnih kroglic. Po eno je volilec vzel v desno roko, jo stisnil v pest, šel s stisnjeno pestjo k skrinjici, nato pa volilni komisiji pokazal, da kroglice nima več v roki. Skrinjici sta bili dve: prava, se pravi tista, kjer so bili volilni glasovi Ljudske fronte, katere nosilec je bil Josip Broz - Tito, ter skrinjica brez liste. Ta je bila namenjena opoziciji, a ker se je ta odločila volitve bojkotirati, so se odločili, da bo črna skrinjica, kot so jo imenovali, simbolizirala kralja. Tja so svojo kroglico lahko oddali tisti, ki niso želeli voliti za Ljudsko fronto. Z majhnim dodatkom: teh glasov ob štetju niso upoštevali, tako da so vedno in povsod zmagali kandidati Ljudske fronte.
V resnici se je na dveh voliščih v Sloveniji zgodilo, da je »črna skrinjica« dobila več glasov kot »prava« skrinjica, in sicer v Gornji Radgoni in Dolnji Lendavi, a sta bila v skupščino vseeno izvoljena kandidata Ljudske fronte. V Ljubljani je bilo v črni skrinjici sedem odstotkov glasov.
V črni skrinjici naj bi kroglice odmevale
O teh volitvah kroži urbana legenda, da so kroglice v črni skrinjici odmevale, tako da so na volišču nemudoma vedeli, kdo je napačno volil. Sloves črne skrinjice je bil namreč zlovešč, kar je humorno opisal Frane Milčinski - Ježek v pesmici Cinca marinca: »Cinca marinca, ta je zoper nas, u črna skrinca vrgu je svoj glas.«
A ko vržete kroglice, ki jih imajo shranjene v depojih Arhiva Republike Slovenije, ne odmevajo, čeprav so precej trde. Trik je bil menda v tem, da so bile prave skrinjice v notranjosti tapecirane, črne skrinjice pa ne. Kroglice pa vsekakor puščajo sled črne barve. Vsaka kroglica ima vtisnjen jugoslovanski grb. Poleg tega imajo v arhivu shranjeno tudi leseno škatlo za štetje glasov. Na plošči škatle je narejenih sto luknjic, v katere so ob štetju polagali kroglice. Tako so jih hitreje prešteli.
Ponekod pa se s štetjem sploh niso ukvarjali: vse kroglice, ki so jih imeli na volišču, so stresli v pravo skrinjico in takoj slavili stoodstotno zmago, saj so poleg okrašenih vozov agitatorji na volišča bržkone prinesli tudi kaj za pogreti, saj so bile volitve vendarle na martinovo.
