Vedno znova se izkaže, da imamo Slovenci veliko pozabljenih izjemnih osebnosti. Ena takih je tudi Elza Kastl Obereigner, slikarka in – kot bo mogoče videti na prihajajoči razstavi v Mestnem muzeju Ljubljana – tudi kiparka. In to celo prva Slovenka, ki je razstavljala kipe, kar se je zgodilo na 2. slovenski umetniški razstavi v Ljubljani leta 1902. »Do sedaj je bila Elza Kastl Obereigner znana le kot portretistka in miniaturistka, kot kiparka pa ne. Ne moremo sicer trditi, da je bila prva slovenska kiparka, gotovo pa je bila prva, ki je svoja kiparska dela razstavljala,« je dejala Barbara Savenc, muzejska svetovalka, ki pripravlja kiparsko razstavo. Kako izjemno redke so bile tedaj v slovenskem prostoru kiparke, pove tudi to, da so se še dvajset let pozneje, leta 1924, ko je svoje kipe razstavljala do sedaj prva znana slovenska kiparka Karla Bulovec, čudili, kako to, da so lahko v Sloveniji tudi kiparke.
Elza Kastl Obereiger pa je bila v času svojega kiparskega ustvarjanja mlado samouko dekle, saj je bila stara 16 let, ko je začela kipariti, in 20 let, ko je kiparstvo opustila, ker se je poročila. »Res je neverjetno, da je kot tako mlado dekle tako močno želela študirati slikarstvo in kiparstvo, da je to res dosegla,« je prepričana Barbara Savenc. Oče, oficir Karl plemeniti Kastl, je bil tudi amaterski slikar. Oba sta se šolala v slikarski šoli Henricha Wettacha – v hiši, kjer je sedaj ameriško veleposlaništvo. Oče je bil pravzaprav tisti, ki ji je omogočil, da se je lahko učila slikarstva in celo kiparstva na ženski umetniški šoli na Dunaju, saj v tistem času ženske še niso smele na akademijo. Potovala je tudi po Italiji in se učila portretirati v Firencah, študijsko je obiskala Prago in Berlin. Če je o njenih slikarskih delih nekaj znanega, pa je bil njen kiparski opus do sedaj popolna skrivnost. V Mestnem muzeju Ljubljana je bil do sedaj hranjen le en kip z njenim podpisom: Alegorija varčevanja oziroma Dobrodelnost, ki je trenutno razstavljen na Ljubljanskem gradu. V zbirko muzeja je prišel kot zapuščina Kranjske hranilnice, toda to ne pomeni, da je mlada Elza Kastl Obereiger kiparila po naročilu – izkazalo se je, da je kip hranilnici podarila, zanj pa namesto honorarja prejela obesek.
Zaklad iz Prečne ulice
V njeni družini pa se je vse do danes vedelo, da je bila odlična kiparka. In tako so na podstrehi družinske hiše v Prečni ulici, kjer živi njena vnukinja Angelika Hribar, našli 21 kipov. Nekaj jih je bilo v slabem stanju, nekaj jih je bilo treba rekonstruirati. »Kipi so bili res prašni. Veliko smo morali restavrirati in čistiti, da jih bomo lahko sedaj razstavili,« je presenetljivo najdbo opisala Barbara Savenc. Med najdenimi kipi je še posebej izjemen portret sosede Anice, kjer je vztrajna in nadarjena kiparka do potankosti izdelala čipkasto obleko. »Sedaj njen kip občudujemo, dekle pa se je tedaj soočalo z besedami, da je diletantka in le žensko marljiva.«
Mlada Elza Kastl Obereiger je s kiparjenjem prenehala, ko se je zaljubila v stotnika Heinricha Obereigerja in se leta 1911 poročila. Rodila se jima je hči Liza, ki se je pozneje poročila z Zoranom Hribarjem, sinom industrialca in politika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi. Toda usoda je hotela, da je stotnik Obereiger med prvo svetovno vojno padel. Elza Kastl Obereiger je nato vse življenje družino preživljala prav s slikarstvom. »Slovela je kot portretistka ljubljanskega gospostva. Ker je bila po očetu nemškega rodu, je imela stik z ljubljansko nemško gospodo. Tudi igralka Vera Danilova je pri njej naročila portret. Delala je tudi za cerkve in naslikala mnoge miniaturne ljubljanske vedute,« je njeno poznejšo slikarsko pot opisala Barbara Savenc. Leta 1965, ko je bila v Narodnem muzeju razstava miniatur, so razstavili tudi nekaj njenih slik. To je bil verjetno najslavnejši trenutek njene umetniške poti. Elza Kastl Obereigner je umrla leta 1973. Njena zgodba pa nas uči, da so dekleta lahko tudi v časih, ko jim to ni bilo ravno dovoljeno, z odločnostjo in talentom segla po svojih sanjah.
