»Veste, to je dober dokaz, kako minljiva je gledališka slava,« je dejala Tea Rogelj, kustosinja Slovenskega gledališkega inštituta, ko je odprla predal s slikami Antona Cerarja - Danila, ki jih hranijo v depoju inštituta: »Predstavljajte si nekoga, ki je bil v svojem času totalna zvezda, danes pa nihče več ne ve, kdo je bil.«
Na slikah v predalu je gospod z očali in cigarami na desetinah portretov največjih slikarjev tistega časa: Božidar Jakac, Ivan Vavpotič, Ivan Čargo, Nikolaj Pirnat in drugi. Vedno s cigaro in očali. Cigare so tudi v leseni škatli, ki jo je kustosinja položila na mizo. »Poslednja cigara, žveplenka, živilske karte, Anton Cerar Danilo,« je muzejski opis eksponata. »Običajno ne hranimo osebnih predmetov igralcev, toda Danilo je bil zvezda,« njegov lik opiše kustosinja.
Njegovo slavo bi težko primerjali s slavo sodobnih slovenskih igralcev, toda veliko pove to, da je bil najbolj priljubljen slovenski igralec v času med obema vojnama: »Bil je šarmanten, igral je ljubimce, bonvivane, pel je popevke. Vse so bile zaljubljene vanj.« Je prvi slovenski igralec, ki je napisal knjigo spominov in jo izdal leta 1930. Javno je praznoval 50-letnico svojega nastopanja in tedaj so mu v Društvu pisateljev Slovenije naredili posebno spominsko knjigo, v katero so vsi slavni literati tistega časa zapisali svoje besede slavljencu, Oton Župančič mu je celo napisal pesem.
Papa Danilo je tudi prodajal čebulo
Anton Cerar se je rodil leta 1858 na Žabjaku v Ljubljani v revni obrtniški družini. Danilo si je k imenu dodal kasneje in vsi so ga poznali le po tem vzdevku, ki so ga kot priimek prevzele njegova soproga in tri hčerke, vse igralke: žena Avgusta in hčerke Silva, Vera in Mira. Mira je leta 1973 dobila Borštnikov prstan. Danilo je igralsko kariero začel s sedemnajstimi leti. Skupno je igral v več kot 700 predstavah. Zaslovel je v dobi pred televizijo in radiem, čeprav je pomagal pri nastanku slovenskega radia in je igral tudi v drugem slovenskem celovečernem filmu Triglavske strmine iz leta 1932. V času pred paparaci in tabloidi je bil tako slaven, da so ga Ljubljančani na ulici prepoznavali in pozdravljali. Klicali so ga Papa Danilo. »Bil je tako topel človek in tako predan gledališču, da si v vseh desetletjih ustvarjanja ni ustvaril sovražnikov. O njem so vedno pisali kot o Papačiju,« ga je opisala Tea Rogelj.
Bil pa je tudi iznajdljiv. Ker so bili igralska družina – poleg treh hčerk je imel še dva sinova –, so počeli marsikaj, da so preživeli. Imel je veliko zbirko kostumov, ki jo je posojal, ne igralcem, temveč tudi ob pustu in miklavževanju. »Z vsemi žavbami je bil namazan,« se je zasmejala kustosinja in povedala anekdoto, kako je med vojno tudi prodajal čebulo, in to veliko čebule. Vojska je naročila 6000 kilogramov čebule, Danilo se je zmotil, z vagoni so mu dostavili 60.000 kilogramov čebule, a jo je vseeno vso prodal vojski.
Kazen zaradi kajenja
Imel je izjemen smisel za humor, šalil pa se je tudi iz svojega kajenja. V gledališču so imeli namreč popolno prepoved kajenja. Leta 1887 je namreč pogorelo stanovsko gledališče in menda se je to zgodilo, ker je eden od gledalcev v loži slabo ugasnil cigaro. Potlej je bilo zaradi požarne varnosti popolna prepoved kajenja tako na odru kot v dvorani, v garderobah, na hodniku. Kljub temu je Danilo v gledališču kadil in v zvezi s tem je nastalo nekaj anekdot. Kadilce v gledališču so namreč preganjali policisti, ki so tudi delili kazni za prekršek kajenja. Nekoč ga je na hodniku pred garderobo ustavil policist in ga pobaral, da ima na obleki pepel. Danilo je odvrnil, da je to vendar puder. Kljub temu mu je policist poslal plačilni listek za 126 kron globe. Iznajdljivi igralec pa je zbrisal številko ena, odšel na policijsko postajo ter z veseljem plačal 26 kron globe.
Njegova cigarnica je v muzej prišla, ko sta hčerki Mira in Silva muzeju podarile očetovo zapuščino. Cigarnica ni bila nikoli razstavljena in je varno shranjena v Slovenskem gledališkem inštitutu kot zelo osebni, zelo intimni predmet velikega zvezdnika slovenskega gledališča, ki je umrl leta 1947, star 88 let.
