V stranskem krilu Fužinskega gradu so depoji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Za težkimi vrati so v opustelih in le za silo obnovljenih grajskih sobanah na kovinske police zloženi eksponati, med katerimi je tudi nekaj zelo prepoznavnih, recimo okrogle telefonske govorilnice. Na eni zmed polic je v posebno ponjavo zavita velika maketa: NUK v Ljubljani.
Toda to ni znana Plečnikova stavba, temveč maketa knjižnice, kot si jo je zamislil arhitekt Ivan Vurnik. Na polici v sosednji sobi je še ena maketa: kopališče v Radovljici. Tudi tega je načrtoval Ivan Vurnik, s to razliko, da je bil ta načrt realiziran in leta 1933 je bil odprt tedaj najmodernejši bazen v državi. »V tridesetih letih se je med drugim tudi vzpostavila nova kultura umivanja. Zato je skupaj z modernizacijo mest nastajala tudi komunalna infrastruktura vključno s kopališči,« je dejal Bogo Zupančič, muzejski svetnik oddelka za arhitekturo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Vurnikov bazen v Radovljici je bil oblikovan tako, da gleda proti zahodnemu soncu, Julijskim Alpam in Blejskemu kotu. Tako je bil bazen alternativa Bledu, ki je veljal za izjemno mondeno letovišče, medtem ko je bilo kopališče Obla Gorica v Radovljici namenjeno manj mondeni publiki. Radovljiški bazen je tudi izjemno inovativen v smislu zbiranja vode. Pravzaprav je narejen po sodobnih zelenih standardih. »Streha stavb je bakrena, narejena tako, da se na njej zbira voda bližnjega potočka, ki se na strehi segreje, nato pa zlije v bazen. To je bila res zdravorazumska rešitev, kako prihraniti pri ogrevanju vode,« je pojasnil Zupančič.
Rivalstvo med Vurnikom in Plečnikom
Ivan Vurnik je s soprogo slikarko Heleno Kottler zadnja leta svojega življenja živel v Radovljici. Pred tem pa je večino let preživel v Ljubljani, v vili nedaleč od Plečnikove hiše v Trnovem. »Velikokrat se mi ne zdi čisto pravično, da se tako čisla Plečnik, na Vurnika pa pozabljamo. V tistem času sta si bila Plečnik in Vurnik dokaj enakovredna in prav bi bilo, da bi tudi Vurnikovo hišo s spominsko sobo vključili v turistično ponudbo,« je razmišljal Bogo Zupančič.
A je že tako, da sta bila Plečnik in Vurnik tako v življenju kot v sedanjem spominu tekmeca. Ko je Vurnik leta 1920 ustanovil arhitekturni oddelek na tehniški fakulteti, je kot predavatelja povabil Plečnika, kar pa se je po letu 1925 spremenilo v veliko tekmovanje med njima, saj so oddelek razdelili na Vurnikovo in Plečnikovo šolo. »Tekmovalnost je seveda lahko koristna, saj se tako iskrijo ideje. Toda Vurnik je bil zato, ker je bil vedno v Plečnikovi senci, ob koncu svojega življenja precej zagrenjen,« meni Zupančič, ki dodaja, da Vurnika stroka še vedno nekoliko odriva. »Težko bi rekli, ali je to upravičeno ali ne. Vurnik se je bolj odzival na potrebe časa, v katerem je deloval. Tedaj je bil priljubljen funkcionalističen slog in temu se je prilagodil tako s projektom bazena v Radovljici kot recimo z delavskimi hišicami v Mariboru. Plečnik pa je bil vizionar in je delal s klasičnimi principi proti toku tedanje stroke.«
NUK s stolpom
Vrhunec njune tekmovalnosti je bila bržkone gradnja Vseučiliške knjižnice oziroma NUK. Ko so se odločili, da jo zgradijo, je bil dolgo v igri le Plečnikov načrt. Nato pa je Izidor Cankar nagovoril Ivana Vurnika, naj še on naredi načrt univerzitetne knjižnice. Ko je predstavil načrt, je nastal vihar, češ da Vurnik spodkopava veliki Plečnikov projekt. Oba predloga so poslali v Švico na tehniško visoko šolo v Zürich, kjer je profesor Otto Salvisberg ocenil, da je Vurnikov načrt boljši, saj je po njegovem mnenju Plečnikov načrt zastarel. Nazadnje so na univerzi odločili, da bodo kljub vsemu knjižnico zgradili po Plečnikovih načrtih.
In kakšen bi bil NUK, če bi ga zgradili po Vurnikovih načrtih? Imel bi veliko dvorano, tako kot Plečnikov, imel pa bi tudi neke vrste knjižni silos, stolp, v katerem bi bilo skladišče za knjige. Sprva bi bil visok 13 metrov, Vurnik pa je predvidel tudi povišanje stolpa na 23 metrov, če bi potrebovali več skladiščnega prostora. Razlika bi bila tudi v tem, da bi bil vhod v stavbo iz Vegove ulice. Predvsem pa stavba ne bi imela monumentalnega stopnišča, ki ga zdaj občudujejo turisti. Morebiti pa bi občudovali stolp, napolnjen s knjigami, ki bi se dvigal visoko v veduto Ljubljanskega gradu.
