V prostorih centra za socialno delo osrednje Slovenije – vzhod, enote Kamnik, nas je med fotografijami pričakal človek, ki ga ni mogoče opisati zgolj z besedami, kot so »gibalno oviran«, »invalid« ali »uporabnik vozička«. Nino Raković je predvsem izjemno radoveden, duhovit in bister človek, ki ima zelo natančen pogled na svet. In ko v roke oziroma, bolje rečeno, pod noge vzame fotoaparat, svet začne gledati skozi njegov objektiv.
Nino živi s težjo obliko cerebralne paralize. Rok ne more uporabljati, zato računalnik in druge naprave upravlja z nogami in stikali. Tudi fotoaparat upravlja na podoben način. Pri fotografiranju mu mora pomagati spremljevalec oziroma mama Silva Raković – prižgati fotoaparat, namestiti potrebne kable in poskrbeti za tehnični del – potem pa je odločitev, kaj bo fotografiral in kdaj bo pritisnil sprožilec, njegova.
»Ko mu prižgeš fotoaparat, je svet njegov,« pove Silva. In prav to je bistvo Ninove fotografije. Ko fotografira, ni mama tista, ki izbira motiv. Nino ima svojo predstavo, svoj pogled in svojo umetniško svobodo.
Fotografirati je začel v času šolanja v Ciriusu, ko ga je psiholog Matej Peljhan povabil v fotografsko delavnico oziroma fototerapijo. Njegov mentor je postal celjski fotograf Jure Kravanja, s katerim sta še danes v stikih. Kravanja Ninove fotografije spremlja, komentira in mu pomaga z nasveti. A fotografija je za Nina kmalu postala veliko več kot terapija ali ustvarjalni hobi. Postala je njegov način sporazumevanja s svetom.
»On je v bistvu s fotografijo pokazal, kje je bil in kaj je počel. To je zanj postala neka komunikacija,« pripoveduje Silva. V času epidemije covida-19, ko so kamniške ulice utihnile, se je njegov pogled še posebej usmeril v mesto. Nastala je serija fotografij, ki danes visi na stenah CSD. Na njih ni velikih dogodkov. So trenutki, prostori, ljudje in podobe, ki jih marsikdo morda niti ne bi opazil.
Nino pa jih opazi. »Pogosto sem jaz fotografirala isti park, on pa ga vidi čisto drugače,« pravi Silva. Nino se pri tem ne pusti veliko usmerjati. Če si je zamislil določen kader, bo vztrajal pri njem. Fotografija je njegova in tako naj tudi ostane.
Fotoaparat je postal njegov glas
Ninova ustvarjalnost se ne konča pri fotografiranju. Vsako leto pripravi tematski koledar. Motive izbira sam, nato jih z mamo fotografirata po Kamniku in okolici. Enkrat so bile v ospredju ure, drugič čebele in čebelnjaki. Koledarje pošiljata tudi ljudem zunaj Slovenije – nekaj jih je odšlo na Nizozemsko, nekateri celo v ZDA. Nekateri jih kupijo, druge Nino podari. Tudi pri tem ima zadnjo besedo on. »Odvisno, kakor ga piči,« se ob tem nasmehne Silva.
Prav v takšnih pripombah se skriva Nino, kakršen je tudi sicer: človek z močnim značajem, lastnimi idejami in precej jasnim občutkom, kaj želi. Če bi Ninovo življenje opisovali samo skozi njegovo telesno oviranost, bi izpustili njegov najzanimivejši del. Nino je človek, ki ga zanima svet. Rad se pogovarja, predvsem z odraslimi, in si neverjetno dobro zapomni ljudi. Silva pravi, da se pogosto zgodi, da ona nekoga ne prepozna, Nino pa se natančno spomni, kje ga je srečal. »On ima tak radar,« pravi.
Tudi pri ljudeh je zelo pozoren. Zazna zvok motorja, še preden kdo drug ve, kdo prihaja. Opazi stvari, ki jih drugi preslišijo ali spregledajo. In ko se z njim pogovarjaš, hitro ugotoviš, da pred seboj nimaš človeka, ki bi ga bilo treba pomilovati, ampak sogovornika, ki ti zna marsikaj vrniti.
Nino je tudi ljubitelj glasbe. »Poslušam rock, tudi domačo rock glasbo, rad imam Big Foot Mamo in koncerte,« se v pogovor vključi Nino. Poleti ga je mogoče srečati na različnih dogodkih, tudi na Kamfestu. Rad gre na izlet, na morje, v Kamniško Bistrico na štruklje, uživa v družbi in – kot pravi Silva – tudi zelo rad dobro je. »Ogromno pojem,« se nasmehne.
Njegov svet je precej bolj razgiban, kot bi kdo morda sklepal ob pogledu na človeka na vozičku. Prek društva Sonček se udeležuje letovanj, hodi na morje in v Zgornjo Kungoto, pozimi se odpravi tudi na Pohorje, na sankanje ali v terme. Zanj so pomembni izleti, ljudje, dogodki in predvsem občutek, da se nekaj dogaja.
Veliko mu pomeni tudi bočanje. S prijateljem Ervinom Potočnikom, ki je prav tako težje gibalno oviran in uporablja voziček, trenirata skupaj. Pri tem je potreben partner oziroma asistent, ki pomaga pri izvedbi. Tudi tukaj Nino ni človek, ki bi se zadovoljil s tem, da nekdo nekaj naredi namesto njega. Želi sodelovati, odločati in biti del dogajanja.
Tehnologija mu pomaga do samostojnosti
Mama Silva je bila ob Ninu od vsega začetka. Ko je bil otrok, so se skupaj učili, kako mu omogočiti, da pokaže, kaj zna. Ko so drugi dolgo iskali načine, kako bi ga preverjali in ocenjevali, je ona vztrajala, da njegovo znanje obstaja, tudi če ga ne more pokazati na običajen način. V osnovni šoli sta dolgo pisala črko za črko. Kasneje mu je individualni pouk omogočil, da je lahko svoje znanje pokazal na način, ki mu je bil dostopen. »Vam povem vsa glavna mesta držav?« se Nino zna pohvaliti. Pri šestih letih je poznal vso abecedo. Danes pa mu tehnologija omogoča, da piše, se pogovarja in ustvarja precej bolj samostojno. Toda za vsako takšno samostojnost je še vedno potrebna pomoč drugega človeka. »Jaz ga veliko pustim,« pravi Silva. »Znajdi se, glej, saj to je življenje.«
Ta stavek morda najbolje opiše njun odnos. Silva ve, da mora Ninu pomagati, vendar ga hkrati noče prikrajšati za tisto, kar je njegovo. Za njegove odločitve, njegove ideje, njegove napake in tudi njegove zmage. Ninova življenjska sila je verjetno ena njegovih največjih posebnosti. Pri štiridesetih ne govori o življenju kot o nečem, kar se mu je zgodilo. Govori o njem kot o nečem, v čemer sodeluje.
Fotografira. Potuje. Posluša glasbo. Hodi na koncerte. Trenira bočanje. Izdeluje koledarje. Objavlja fotografije. Piše. Se pogovarja. Se jezi. Se šali. In včasih tudi malo sekira mamo. Skratka – živi. »Vse se da, če se hoče,« so besede in moto, s katerim Nino sklene pogovor in še doda: »Moje fotografije so več kot podobe kamniških ulic. So dokaz, da je mogoče svet opazovati tudi takrat, ko ga ne moreš prehoditi.«