Ko v ponedeljek dopoldne odpre vrata domačega muzeja v Blatni Brezovici, se zdi, da Stanislav Petrič ne vstopa le v prostor, temveč v lastno življenje. Ob hiši s številko 29, kjer se je rodil 29. septembra 1929, stoji objekt, kjer so stene obložene z vitrinami, pogledi nagačenih ptic in živali pa spremljajo vsak njegov korak. »Vsak ponedeljek pridem,« pove skoraj mimogrede. »Grem skozi vse eksponate. Malo jih obrišem, občasno pogledam pticam tudi pod rep. Če pride molj, je konec. Še več škode naredi muzejska grizlica.«
Prvi s svojim avtom na Vrhniki
Rodil se je na ogromni kmetiji, kjer je oče poleg kmetovanja vodil slikopleskarsko obrt. V zimskem času, ko ni bilo sezone ne za kmetijstvo ne za obrt, so se pri hiši ukvarjali tudi z izdelavo figuric za jaslice, kar je bilo znano v okoliških vaseh. Še danes sogovornik za svoje jaslice uporablja več kot 100 let stare figurice svojega očeta. Lahko rečemo, da je bila umetnost del njegovega življenja od rojstva. Ko je pri devetih letih v dar dobil pisalni stroj, je Petrič postal neke vrste lokalni kronist, še danes pa v majhno beležko zapiše vsak ponedeljkov obisk muzeja. A še preden se sprehodimo po zbirki, 97-letnik omeni, da je bil leta 1950 tudi prvi s svojim avtomobilom v občini Vrhnika. S fiatom topolinom je opravljal resnejše prevoze za ljudi v primeru porok, rojstev, slabših zdravstvenih težav in prijetnejših izletov.
Zbirka, ki jo danes pozna širša javnost kot enega najbolj nenavadnih zasebnih muzejev pri nas, ni nastala čez noč. Nastajala je desetletja, pravzaprav vse življenje. »To je njegovo življenjsko delo,« pove njegov vnuk Blaž Petrič, ki deda redno spremlja med obhodom muzeja. »Deda je zbirko dopolnjeval najmanj petdeset let. Sam muzej pa stoji že več kot petnajst let.« Danes je v muzeju približno 1400 nagačenih živali, razstavljenih jih je le dobra polovica, preostale so skrbno shranjene v drugih prostorih.
Med primerki so ptice, ki jih v slovenskem prostoru skoraj ni več, in velike živali, ki presenetijo s svojo bližino. Medved, volk, šakal in celo kozorog, s katerim smo si stali iz oči v oči. »Ta kozorog je iz Avstrije,« pove sin Stanko Petrič. Izvemo tudi, da je sogovornik volka dobil iz Bosne, čudovitega šakala s Cresa, eden od medvedov je bil povožen na avtocesti, drugi pa uplenjen v Kočevju.
Lov kot šport za elito in politike
Ker je v muzeju razstavljenih kar nekaj pušk, predvsem vojaških, sogovornik hitro doda, da nobena od živali v njegovi zbirki ni bila uplenjena z njegovim strelom. »Sam sem redko streljal na živali,« poudari sogovornik, kljub temu da sem bil lovec. »Lov je bil včasih šport za elite in politike. Tako kot je danes tenis ali golf. A imen politikov ne bom izpostavljal.« Stanislav Petrič še pove, da so mu po koncu lova nosili cele prtljažnike živali. »Za svoje delo sem navadno namesto denarja za plačilo vzel kakšno žival, s katero sem dopolnil svojo zbirko,« pove, a hitro doda, da danes tovrstna izmenjava ne bi bila mogoča.
Njegova pot v svet preparatorstva se je začela nenavadno – in z zgodbo, ki je postala skoraj legenda. Ko je bil kot mladenič poslan na zdravniški pregled za vojaško službo, mu je zdravnik dejal, da ima tako slabotno srce, da bo najbolje, da si kupi krsto. »In to sem naredil,« pove brez olepševanja. »Prijatelja sem poslal na Vrhniko, kjer je imel delavnico mojster za izdelovanje krst. Vrnil se je z leseno krsto, ki jo je pripeljal kar na kolesu. Postavil sem jo v spalnico in v njej tudi spal. Kasneje sem bil verjetno edini, ki je krsto tudi reklamiral zaradi izpada grče.« Da bi bila zgodba, ki je končala tudi v časopisu, še bolj nenavadna, pa je imel ob sebi tudi človeško lobanjo, ki jo je izkopal na Barju. »Takrat so tam raziskovali koliščarje in seveda je to tudi mene zelo zanimalo.« Zgodbo, ki je bila leta 1952 objavljena pod naslovom Edini človek na Slovenskem, ki se ne boji groze, je prebrala tudi Valentina Kobe, takrat predstojnica anatomskega inštituta v Ljubljani. »Gospa se je kar trikrat s kolesom pripeljala iz Ljubljane v Blatno Brezovico. Rekla je: potrebujemo nekoga takega.« Tako se je začela njegova dolgoletna služba na Inštitutu za anatomijo Medicinske fakultete v Ljubljani.
Tam je delal s človeškimi trupli, izdeloval je anatomske preparate za študente in zdravnike. »Za znanost,« pove na kratko. »Najprej okostja, potem vse drugo. Ko nekaj razumeš, te ni več strah.« Formalin mu je sčasoma uničil voh, a ne veselja do dela. »Strašili so me, da so hlapi že marsikoga pokopali,« pove s smehom. Medtem ko s palico podrgne po tleh, doda: »Jaz pa sem še vedno tukaj.« Med pogovorom tudi izvemo, da je v službi spoznal svojo ženo. »Učila se je za babico. Res sva bila zanimiv par,« pove. Žena je ljudi spremljala na začetku življenja, on pa na koncu.
Prepariral natančno 9997 živali
Znanje anatomije je pozneje prenašal tudi v prepariranje živali. Prve ptice so ga prevzele že v otroštvu. »V osnovni šoli je bil nagačen kobilar,« se spominja Petrič. »Tistega nisem nikoli pozabil. Ko so Nemci med drugo svetovno vojno zaprli šolo, sem se dogovoril z učiteljem, da sem ptiča lahko odnesel domov.« A tisti prvi resni stik s preparatorstvom je imel pri Viktorju Herfortu, kraljevem preparatorju, celotno znanje pa je nekaj let kasneje dobil pri Francu Lebnu iz Prirodoslovnega muzeja. »Ker v Bistri nisem našel sogovornika, ki bi me vzel resno in naučil prepariranja, sem z vztrajnostjo prišel v Ljubljano. Leben mi je ob prvem stiku dejal, da ko bom ujel šojo, bova začela. In sva.« Največja žival, ki jo je kadar koli nagačil, je bila žirafa. »Kot mi je znano, je trenutno razstavljena v muzeju na Brionih.«
Do konca svoje aktivne poti je prepariral natančno 9997 živali. Zakaj ne deset tisoč? »Ko sem začel, sem si rekel: ko jih bo deset tisoč, lahko umrem. Ko sem se približal tej številki, sem nehal. Kot bi odrezal.« To je bilo pred dvajsetimi leti. V zamrzovalniku je imel še nekaj primerkov, a jih ni več končal.
Ko zapuščamo muzej, ki ga danes občasno obiščejo šolarji, po dogovoru tudi zaključene skupine ali posamezniki, ki jih pot zanese v Blatno Brezovico, postane jasno, da to ni le zbirka nagačenih živali. Je arhiv nekega časa, drugačnega odnosa do narave, politike, znanja in minljivosti. In ne nazadnje je sogovornik tudi človek, ki se nikoli ni bal ne smrti ne življenja. »To ni groza,« pravi Stanislav Petrič, ko pogleda po vitrinah. »To je red, je del mojega življenja.«