»Pri odločitvah o ravnanju z odpadki in s tem povezanimi vplivi na zdravje in okolje ne gre zgolj za tehnično rešitev, temveč za vprašanje, kakšen razvojni model mesta želimo v prihodnjih desetletjih,« je na ponedeljkovi novinarski konferenci pred poslopjem ministrstva za okolje, podnebje in energijo opozoril predstavnik koalicije civilnih iniciativ in arhitekt Arne Vehovar. »Razprava o sežigalnici ni vprašanje 'za ali proti tehnologiji', temveč vprašanje lokacije, dolgoročnega modela ravnanja z odpadki, vpliva na zdravje in transparentnosti odločanja. Takšna odločitev zahteva širok družbeni dialog in strokovno utemeljene odgovore.«
Toda danes, ugotavljajo v pobudi, ki združuje nevladne organizacije, strokovnjake in posamezne politične akterje, postopki odločanja o gradnji morebitne sežigalnice v Ljubljani ne potekajo na tak način. Predstavniki pobude so opozorili, da se je Mestna občina Ljubljana (MOL) pred dobrim mesecem prijavila na razpis okoljskega ministrstva za izbiro koncesionarjev za izvajanje javne službe sežiganja odpadkov. Občanke in občani Ljubljane so tako po njihovih besedah kljub strateškim zavezam in razvojnim usmeritvam prehoda v družbo brez odpadkov ponovno soočeni z možnostjo gradnje sežigalnice komunalnih odpadkov. Izgradnja sežigalnice namreč med drugim ni v skladu z vstopom MOL v evropsko mrežo Zero Waste (brez odpadkov) in strategijo na področju ravnanja z odpadki za obdobje 2014–2035, h kateri se je Ljubljana zavezala že pred več kot desetletjem.
Ob tem se, kot so poudarili, odpirajo številna pereča vprašanja, na katera (še) nimamo izčrpnih odgovorov, med drugim: kakšen bi bil vpliv sežigalnice na kakovost zraka v Ljubljani in njeni okolici, kakšne bi bile posledice sežiga komunalnih odpadkov in komunalnega blata na zdravje lokalnega prebivalstva, zlasti ranljivih skupin, kakšna bi bila srednjeročna in dolgoročna ekonomika takšnega infrastrukturnega projekta … Posebej skrb vzbujajoče je po njihovih navedbah tudi dejstvo, da MOL ne upošteva opozorila dela zdravstvene stroke, ki že dalj časa opozarja na vplive onesnaženega okolja na zdravje in izraža pomisleke glede umeščanja sežigalnice v urbano okolje. Takšni infrastrukturni projekti namreč lahko predstavljajo dodatni vir obremenitev okolja, zato je nujno, da se njihova upravičenost preveri na podlagi celovitih in neodvisnih strokovnih analiz, so zapisali.
Onesnaženi zrak, netransparentna ekonomika …
V gibanju so nanizali več ključnih problematičnih vidikov projekta gradnje sežigalnice v Ljubljani. Med prvimi: onesnaženi zrak. »Zdravniška združenja že dlje časa opozarjajo, da je onesnaženi zrak povzročitelj mnogih kroničnih bolezni in prezgodnjih smrti ter pomembno vpliva na kakovost življenja. Ljubljana se zaradi kotlinske lege in prometnih obremenitev že danes spopada s povišanimi koncentracijami delcev PM10 in PM2,5, ki pogosto presegajo priporočene dopustne vrednosti Svetovne zdravstvene organizacije, zato je vsak dodaten vir škodljivih izpustov izjemno problematičen,« je opozoril Vehovar.
Poudaril je tudi, da sežigalnica po njihovem mnenju ni edina rešitev za ravnanje z odpadki in da velike sežigalnice ustvarjajo odvisnost od odpadkov. »Evropska zakonodaja jasno določa hierarhijo ravnanja z odpadki: preprečevanje nastajanja odpadkov, ponovna uporaba in recikliranje imajo prednost pred sežigom. Pred tako veliko investicijo v potencialni vir dodatnega onesnaženja je treba argumentirano dokazati, da so bile vse druge možnosti resno pretehtane in da je izbrana rešitev optimalna z vidika varovanja okolja in zdravja lokalnega prebivalstva,« je dejal in posvaril, da sežigalnice potrebujejo stalno količino gorljive frakcije. »Če se količina odpadkov zmanjša, se pojavi pritisk po uvozu odpadkov ali zmanjšanju recikliranja, da bi bilo delovanje sežigalnice rentabilno, kar zgovorno potrjujejo primeri mnogih sežigalnic v tujini. Gradnja sežigalnic je torej v nasprotju s splošno sprejeto usmeritvijo v zmanjševanje količine produkcije odpadkov.«
Člani iniciative opozarjajo tudi na netransparentno ekonomiko projekta. »Investicija je trenutno ocenjena na približno 300 milijonov evrov, vendar javnost nima jasnega vpogleda v celotne stroške projekta: financiranje, obratovanje, ravnanje z ostanki sežiga in morebitna finančna tveganja,« je dejal Vehovar.
Da odločanje o gradnji sežigalnice v Ljubljani trenutno ni vodeno vključujoče in transparentno, pa je nakazal ljubljanski mestni svetnik Vesne ‒ zelene stranke Denis Striković: »Vprašanja odpadkov v brezvetrni Ljubljanski kotlini ne bomo rešili z velikimi projekti, kot je sežigalnica, ki je koruptivno zelo tvegan projekt, ne pripelje pa nas do resnične rešitve. Ljubljana ni demokratično mesto, senca korupcije je resnična. Trenutna oblast je razvrednotila mestni svet in onemogočila iskanje najboljših rešitev, da bi Ljubljana resnično postala mesto brez odpadkov. Zaradi tega je nujno, da se vsi, ki nam je mar za naše zdravje, okolje in mesto, aktivno vključimo v iskanje odgovora, kakšno mesto hočemo.«
Sledi več javnih razprav
Namen pobude, v katero so se povezali različni predstavniki civilne družbe, je torej osvetliti ključna odprta vprašanja v zvezi z načrtovano gradnjo sežigalnice, spodbuditi strokovno razpravo in predstaviti možne alternativne pristope. »Naš namen ni zaustavljanje razvoja, naš namen je zagotoviti, da so odločitve sprejete odgovorno, na podlagi preverljivih podatkov in ob upoštevanju dolgoročnih posledic. Ko govorimo o ravnanju z odpadki, ne govorimo zgolj o infrastrukturi, govorimo o modelu upravljanja virov, o kakovosti bivanja in o tem, v kakšnem mestu želimo živeti v prihodnosti,« je dejala Apolonija Simon, ravnateljica in profesorica na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. V prihodnjih tednih in mesecih bodo tako organizirali več javnih razprav, kjer želijo odpreti prostor za poglobljeno obravnavo vseh ključnih vidikov ravnanja z odpadki in načrtovanih infrastrukturnih odločitev.
Rezultati izbora za pridobitev koncesije za opravljanje gospodarske javne službe sežiganja javnih odpadkov, na katerega so se prijavili trije ponudniki, in sicer iz Ljubljane, Maribora in Celja, bodo po pričakovanjih znani poleti. »V Ljubljani in Mariboru bodo po dodelitvi koncesij sledili postopki umeščanja objektov za sežig v prostor ter pridobivanje integralnih gradbenih dovoljenj. Vsi postopki vključujejo presoje vplivov na okolje in obvezne javne razgrnitve ter zbiranje in obravnavanje pripomb javnosti,« je spomnil Vehovar.