Svetlobna gverila 19. leto zapored odpira prostor za raziskovanje umetniškega izraza, katerega primarni medij je svetloba. Na ogled so instalacije, posejane po 35 lokacijah po Ljubljani, nekatere so nastale v sodelovanju z različnimi kulturnimi in izobraževalnimi organizacijami. Epicenter dogajanja je še vedno Galerija Vžigalica, v kateri bodo razstavljena dela na ogled vse do konca poletja. Gverila se od tod nadaljuje po širšem mestnem središču in sega vse od Špice na Prulah do AKC Metelkova mesta. V kontekstu sodobne vizualne in intermedijske umetnosti sodelujoči ustvarjalci tokrat raziskujejo osrednjo temo – motnje v najrazličnejših aspektih in oblikah, od družbenih do notranje psiholoških.
Tudi Svetlobna gverila je svojevrstna motnja, saj se vedno najde kdo, ki ga kaj zmoti. Kot pojasni intermedijska umetnica in članica festivalske ekipe Nika Erjavec, so pri Svetlobni gverili vsako leto zelo pazljivi, kako svetlobne umetnine umeščajo v okolico, s posebnim ozirom na stanovalce, naravo in živali. »Ko izbiramo lokacije, ne razmišljamo samo o obiskovalcih festivala, ampak tudi o ljudeh, ki si ta svetlobni prostor delijo. S tem se veliko ukvarjamo in se trudimo biti čim bolj uvidevni. Ključno je tudi, da so vse to začasne intervencije,« poudari sogovornica.
Govorica svetlobe
Če izpostavimo le nekaj del, bomo začeli s tistim, ki je še posebej ljub psom. V Soteski je instalacija italijanskega umetnika Alessandra Lupija, ki je videti kot manjši vodni zbiralnik, v katerega kaplja voda. Ob vsaki kaplji, ki pade na vodno površino, se ta spremeni v »tekočo lečo«, v kateri nato nastajajo valovi in se z igro svetlobe širijo po prostoru. »Psi se radi zatekajo k tej instalaciji, ker jo zamenjujejo s pravo vodo, se 'okopajo' in otresajo repke,« se nasmehne Nika Erjavec.
Na Gallusovem nabrežju boste v nočnih urah naleteli na kip Ekvorne, ki, kot ponavadi, leži v svoji poziciji. Le da jo je tokrat študentka ALUO Hana Nikić izbrala za interpretacijo svojega projekta Nikoli pozabljeno, v katerem obravnava vprašanja spolnega nasilja. S projekcijami odtisov rok, projiciranih na žensko telo, opozarja na vseprisotnost in posledice tovrstnih travmatičnih izkušenj, ki so neizbrisljive.
Umetnik Janez Grošelj je svojo svetlobno instalacijo Beli šum postavil na vrt ob Križevniški cerkvi. Gre za niz svetlobnih zapredkov, zavozlanih svetlobnih strun, ki okolico napolnjujejo z nečim, kar imenujemo beli šum. »Veliko ljudi pravi, da jih ta zvok pomirja. To naj bi bil tudi zvok, podoben temu, kar sliši dojenček v maternici,« pojasnjuje Nika Erjavec.
Delo Nike Tovornik, kiparke mlajše generacije, z naslovom Umetnost vodi ljudstvo stoji v Valvasorjevem parku. Svetlobna skulptura je predelava plakata umetnika Nikolaja Pirnata z naslovom Partizanka v jurišu (1944), ki je prav tako interpretacija Delacroixeve slike Svoboda vodi ljudstvo (1830). »Vsebina, ki je prisotna v vseh treh ponovitvah podobe – svoboda, partizanka, umetnica – je upor. Tega razumem kot obliko motnje, saj prekine z ustaljenim redom stvari in zahteva razširitev miselnega obzorja,« so o delu zapisali pri Svetlobni gverili.
