#reportaža Cesta dveh cesarjev: Počitnice v ljubljanski Sibiriji

Paviljon v spomin na srečanje

V Ljubljani se je leta 1821 torej zbrala druščina nadvse reakcionarnih namer in vzgibov. Tako tudi ruski car Aleksander I. in avstrijski cesar Franc I., ki sta se srečala na mestu, kjer še danes stoji paviljon v Mestnem logu. In s katerim se Cesta dveh cesarjev začenja. Ali pač končuje. Kot piše na spominski ploščici, so paviljon zgradili »prebivalci Ljubljane« in ga Franzu I. podarili februarja 1821, ko je ta slavil svoj rojstni dan. Po kongresu se je na paviljon v latinščini napisalo: »Najboljšemu vladarju, vestnemu, osrečujočemu, vzvišenemu, ki je pogosto v tej hiši, ko je skrbel za mir v Evropi, izvolil bivati.«

Kako se je od leta 1910, ko je bila poimenovana, do leta 1964, ko se je na njenem začetku začelo odlagati smeti, še prej pa železo, Cesta dveh cesarjev razvijala, je manj znano. A smeti so že dolgo in še danes glavni označevalec ceste. Cesta dveh smetarjev, znajo reči nekateri. Gospod Rino se spominja predsmetarskih dni: »Prvi kamion je bil 'skipan' na nogometnem igrišču, ki smo ga imeli na polju od nekega kmeta. Nogometna igrišča praviloma potrebujejo ravnino, enaka logika pa je vodila tudi smetarje. Izbrali so si najbolj ugoden teren, ne glede na to, da tam teče živa voda, povezava med Malim grabnom in potokom Curnovcem, ki se pri Rakovi jelši zliva v Ljubljanico. Mali graben je včasih, dokler ga niso zravnali, namreč imel stranske odvode, bajerje in delte. Smeti se je začelo odlagati na njih, zato sam ne verjamem, da bo Ljubljanica kdaj čista. Kajti včasih se ni preveč ločevalo nevarnih in manj nevarnih odpadkov, ampak se je vse kopičilo drugo na drugo. Na tovor rumeno-oranžne barve iz Izolirke ali Donita, gradbeni material iz gradbišč ali pepel iz toplarne. In tako po slojih. Za te sloje ni rešitve,« pravi gospod, ki se spominja ščuk iz tolmunov Malega grabna.

A gospod Rino je bil na Cesti dveh cesarjev nekoč tudi lastnik avtoodpada. Enega od dveh. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ob nastopu novega družbenega reda prišlo tudi do masovne menjave socialističnih avtomobilov za na novo dosegljive znamke, je bilo stiskanje zavrženih zastav, lad, avtobusov, tovornjakov in drugih vozil, izjemen posel. »Takrat podjetja niti niso mislila na železo. Avtobus, ki je doživel amortizacijo, so pripeljali in jaz sem ga stisnil. Kdaj sem znal imeti na parceli tudi po 2000 avtomobilov.« Odpad so mu leta 2009 inšpekcijsko zaprli. Pravi, da je bil izigran od večjih igralcev.

Odpadke so prevzeli veliki igralci

V vsakem primeru se na Cesti dveh cesarjev z odpadki takšnih ali drugačnih vrst ukvarjajo samo še velika oziroma prvotna podjetja, kot sta Snaga in Surovina Maribor. Slednja je mariborsko podjetje, ki se je razširilo tudi po južnejših republikah in širše po Sloveniji. Kot konkurenca ljubljanskemu podjetju Odpad (kasnejši Dinos) je dovoljenje za svojo ljubljansko enoto na Cesti dveh cesarjev dobilo že leta 1957. In se z zbiranjem kovin in papirja ukvarja še danes. Snaga in Surovina kot taki spadata med najbolj trdoživa slovenska podjetja.

A odpad je zgolj najbolj razvpita dejavnost Ceste dveh cesarjev. Na slabih dveh kilometrih, koliko je cesta dolga, je na voljo še vse kaj drugega. Oziroma, če je njen zahodni konec obeležen z industrijo odpadkov, se vzdolž celotne ceste razvija pestra »civilna« dejavnost. Na zahodu, v neposredni soseščini deponije, je to seveda golf igrišče. Na njem smo naleteli na Gregorja Vehovca, nekoč slavnega mladinskega tenisača iz generacije Monike Seleš in Gorana Ivaniševića. A podobno kot številni tenisači je tudi on danes izrazito v golfu. Nasploh je v družbeni eliti tenis izpodrinil golf. Ljudje so loparje zamenjali za palice. Vključujoč dr. Cirila Ribičiča. Zakaj? Vehovec: »Zaradi časa. Za to, da človek sodeluje na golf turnirju, potrebuje dve do tri ure, morda še kaj poje in gre lahko domov, medtem ko teniški turnirji, pri katerih se igra na izpadanje, zahtevajo vsaj cel dan, na koncu pa so v finalu prisotni le še redki. Zato je danes malodane nemogoče organizirati teniški turnir. Poleg tega tenisa ne moreš igrati z boljšim od sebe, golf pa lahko.« Če se je mestna smetana nekoč družila ob teniških igriščih v Tivoliju ali na Kodeljevem, se danes na Cesti dveh cesarjev. Vehovec: »Sam sem stari Slovanovec in lahko rečem, da je ogromno ljudi s tiste scene zdaj tukaj.« Plus še kdo.« Kaj pa morebiten smrad z deponije? »Redko se ga začuti,« navrže.

Podobno je nekaj prej o smradu povedal receptor Ahotela, ki je na nasprotnem koncu ceste kot golf igrišče. Hotel je začel obratovati pred desetimi leti, na čudenje marsikoga pa deluje še danes. Poleg tovornjakarske restavracije »Pri dveh cesarjih«, bifeja na golf igrišču, ki delujeta na skrajnem zahodnem delu ceste, je na vzhodnem delu edina gostinska točka Ahotel.

Ahotel je hotel s štirimi zvezdicami, stoji pa na območju, ki se mu je nekoč reklo Sibirija. Sibirija je bila včasih neke vrste slum, podoben Rakovi jelši. Kombinacija črnih gradenj in skupin barak, na zemljiščih, na katerih se je pred tem lahko vzgajala samo krma za konje. Ko so se ti nehali uporabljati, je zemlja postala naprodaj. Če je bila Sibirija v osemdesetih letih kraj, kjer res ne bi živel, je danes drugače. Na terasi Ahotela te lahko spreleti, da si v Hintertuxu. Da je na Krimu ledeniško smučišče, kjer smučaš, v dolini pa bivaš v Ahotelu. Kot izvemo, obstajajo državljani, ki so svoje koronavavčerje izkoristili pri njih, počitnice pa preživeli v Sibiriji. »To ni nič čudnega. Naš hotel ima izjemno lego. Minuto smo oddaljeni od avtoceste in nekaj minut od centra mesta. Že to, da delujemo deset let, govori samo zase. Ne manjka nam gostov, pri čemer so pari za eno noč, kot se morda da sumničiti, redkost. Ne, ljudje razumejo naš položaj. Če ima nekdo v treh dneh sestanke v Ljubljani, Domžalah in Novem mestu, smo zanj idealna izhodiščna točka mi,« pove tisti dan delujoč hotelski nameščenec.

Sibirija pod Krimom

Posedeli smo še kako minuto. Sonce je zahajalo za bujno okoliško vegetacijo, za sosednje mize pa je posedlo nekaj gostov. Očitnih lokalcev. »Da, temu, kjer smo zdaj, se je nekoč reklo Sibirija, to pa zato, ker je znalo zelo pihati. Večina od nas tukaj je hodila na osnovno šolo Bičevje ali Kolezija, kamor so hodili tudi naši največji rivali, to so Murgelčani. Oni so veljali za elito, mi pa za kmete. A kateregakoli staroselca boste danes vprašali za mnenje, vam bo jamral. Ni več isto. Sploh v zadnjih desetih letih je tukaj nastal teksas. V posamičnih hišah živi po pet, osem ali več družin, ne poznamo se več, zadeve postajajo nepregledne, pojavile so se tudi kraje,« pove eden od njih. V vsakem primeru je nekdo pred dvema letoma totalno oropal prostore društva Ambasadorji nasmeha, ki izvaja terapije s pomočjo živali. Da so se preselili.

Zaradi neurejenosti cestišča, prahu, gostega prometa, različnih industrij s strani ta prostor ponuja vtis brutalnega tempa, neizprosne konkurenčnosti, težke mehanizacije, maziv, grobega denarja. Cesta neokolišenja. Na to namigujejo hišna pravila gostinskega obrata Pri dveh cesarjih: »Postrežba vode 0,20 centa. Zaželeno je, da v času malic pripravite drobiž zaradi hitrejše postrežbe. Plačila do 10 evrov niso mogoča s karticami. Da vas bomo lahko hitreje postregli, nas o ločenih računih obvestite ob naročilu.«

A to je ena plat ceste. Le nekaj deset metrov levo ali desno od nje, bodisi po kateri od ulic, ki se uradno priključujejo na njo, še bolje pa preko makadamskih cestic ali potk brez imena hitro prideš v skrajno idilične situacije. Kot takšno se da razumeti tudi parcelo Zavoda za konjeništvo Pegasus. Posestvo z velikim pokritim jahališčem in stajami za več kot 30 konj, ki so tam na voljo vsakomur. »Nimamo članstva. Plačaš in jahaš,« pove poveljujoči v zavodu Žiga Oven. Njegova družina na Cesti dveh cesarjev živi od leta 1980. »Takrat je bil tam makadam, cesta pa je veljala za zavrženo območje. A to se je spremenilo. Podobno kot v primeru Rakove jelše, ki postaja eno bolj perspektivnih območij, tudi tukaj cene rastejo. Obeta se prenova ceste, lokacija pa je že zdaj ugodna. Na avtocesti sem v minuti, v centru mesta pa v treh.« Kot vse hiše okoli njih nimajo kanalizacije in še vedno uporabljajo greznico, ki jo praznijo enkrat ali dvakrat letno. Pregovorno veliko je tudi komarjev. »A toliko, kot jih je bilo letos, jih ni bilo še nikdar,« navrže Oven. In nas napoti na bližnjo lokacijo na Malem grabnu, kjer se je v otroštvu še kopal.

Danes je videti neobljudena, voda Malega grabna pa na tistem mestu neobetavna. Pri čemer spet velja omeniti gospoda Rina, ki pravi: »Danes se veliko govori o kopanju v Ljubljanici, kar pa je neumnost, kajti nikdar se ni kopalo v vodi Ljubljanice, temveč v vodi Malega grabna. Ljubljanica se namreč nikdar ne more ogreti na primerno temperaturo, voda Malega grabna pa se poleti otopli. Zato je bilo ljubljansko kopališče na Ljubljanici nekoč tam, kjer se Mali graben izteka v njo.« To pa se zgodi pri čolnarni.

Nadaljevali smo potovanje od vzhoda proti zahodu, z namero, da se ustavimo na vseh točkah, ki jih potnik med vožnjo po Cesti dveh cesarjev lahko opazi, a se ne ustavi. Ker nima časa. Mi smo si ga vzeli. Kaj kmalu je pozornost vzbudil opuščen dvonadstropni avtobus Bristol Lodekka. Tak, po kakršnih slovi London. Parkiran v makadamski »gasici« poleg glavne ceste. Na lokaciji še enega legendarneža, avtoličarja Zdravca, ki pa je te dni odsoten. Oziroma na dopustu. Avtobus so svoje čase v promocijske namene uporabljale Ljubljanske mlekarne, ki so imele na isti lokaciji nekoč velik hlev s kravami. Danes je opuščen, napis na vratih pa obvešča, da je nepremičnina v lasti družbe Heta Asset Resolution.

Gre za avstrijsko podjetje, ki ga je junija letos kupil razvpit srbski poslovnež Miodrag Kostić. Za kapital vemo, da ne pozna sentimentalnosti. Podre, zgradi, spremeni… Gospa Helena, 87-letna Prekmurka, ki v sosednji hišici živi od leta 1962, ne kaže znakov vznemirjenja. Ukvarja se predvsem z obdelovanjem vrta in s svojo zelenjavo zalaga približno 30 ljudi, kolikor šteje njeno razširjeno sorodstvo. Ne živijo seveda vsi v mali hiški na Cesti dveh cesarjev. V njej je ostala samo še ona, medtem ko moža nima že dobrih dvajset let. In ga še vedno pogreša, pravi, pri čemer ni dvoma, da jo je živo in zdravo ohranilo delo na vrtu: »Mi iz te hišice tukaj smo večinoma delali v Ljubljanskih mlekarnah. Ostanita zdrava,« nas pozdravi po prisrčnem nekajminutnem druženju na robu bujnega vrta.

Na cesti kot na fronti

Na še bolj idilične prizore naletiš na severni strani ceste, ki je vsaj v prvem vzhodnem delu že izdatno pozidana. Sledeč enemu od kolovozov, ki se je vil med parcelami, na katerih se da videti marsikaj, od bazenov do kurnikov, smo prosto prišli vse do Malega grabna. Do male vikend utice na ustju rečice, ki je tamkaj dajala slastnejši vtis kot nižje pri mostu oziroma na začetku ceste. Voda je vabila k skoku v njo, detajli, kot so nepriklenjeno kolo, sušeča se čebula in preostali pridelki, pa so dali misliti, da lastnika ne skrbijo tatovi. Spokoj, kakršnega si deležen redkokje. Sploh tri minute vstran iz mesta.

Po drugi strani zna biti življenje tik ob cesti peklensko. »Kot na fronti. Od petih zjutraj do petih popoldan se po tej cesti odvija največji možen promet. Cel dan se tresemo, da niti kave ne moremo spiti,« pove Gringo Beganović, glava ene od štirih romskih hiš na središčnem delu ceste. Njegova hiša vzbuja pozornost s figurami betonskih levov na ograji. Postavil jih je njegov oče, tako kot hišo. Kot govori napis pod veliko slikarijo na zgornjem delu njegove hiše, je sedanjo obliko dobila leta 2007. »Nekje v okolici Domžal so izdelovali te leve. Moj oče je sem prišel leta 1980, gradilo se je sobo po sobo, glede na to, koliko je bilo denarja od železa, ki ga je oče nabiral. S tem se še danes ukvarjam tudi sam, vendar so časi težki. Borba za golaž, bi dejal,« pove dobrovoljen gostitelj. Med drugim brat Tysona in Brucea Leeja, kot je njegove brate poimenoval pokojni oče, očiten privržencev močnih simbolov. In imen. Lično zgrajena družinska hiša je resda barvno izstopajoča, obenem pa potrjuje, kar je ob neki priložnosti povedal G. Bregović. Da so domovi za Rome njihova mala kraljestva. Notranjost Gringove garaže, pred katero sta s kolegom Almirjem v nedeljo popoldan preurejala transportni kombi, je dajala vtis high-tech snažnosti. »Cesta dveh cesarjev je cesta, polna indijancev, ki ima svoje dobre in slabe lastnosti. Dobre so bližina mesta in trgovin, slaba pa je predvsem promet, ki je neurejen, saj ni ne pločnikov ne razsvetljave ne semaforjev (kar je eden od razlogov, da se nekateri tako radi vozijo po njej, op. a.) ne urejenih prehodov za pešce. Nevarno je za otroke. Prav tako ni nobenih igrišč. Pred dvajsetimi leti smo onkraj ceste sami naredili malo nogometno igrišče, vendar so nam ga prepovedali. Sicer pa je to najboljša cesta v mestu, na kateri najdeš vse narodnosti in vse dejavnosti, od konjev in nas ter smeti do golfa« gospod Gringo Beganović nasmejano razloži zadeve.

Kot sporočajo z Oddelka za urejanje prostora Mestne občine Ljubljana, so na Cesti dveh cesarjev na vzhodnem in v centralnem delu predvidene nove večstanovanjske gradnje, v bližini počivališča Barje poslovne dejavnosti, v bližini Ceste v Mestni log so predvidene nove večstanovanjske gradnje neprofitnih najemnih stanovanj, na zahodnem delu je predvidena gospodarska cona z veletržnico. »Ker gre za večja, zaključena območja, je treba najprej izdelati podroben prostorski akt. Pri gradnji na tem območju sta pomembna dejavnika poplavna ogroženost in hrup. K boljšim možnostim gradnje bo bistveno prispevala izvedba načrtovanih protipoplavnih ukrepov,« so še zapisali na Oddelku za urejanje prostora.

Verjetno bo trajalo še nekaj časa, da se bodo načrti uresničili. Prej se bo zgodila še kakšna zasebna iniciativa. Zasebna iniciativa se nasploh zdi prevladujoč nazor Ceste dveh cesarjev. A dnevi svobodnjaštva, kakršnega je nekoč ponujal status tretjerazrednosti in nezainteresiranosti elit za to območje, so se že iztekli. Oziroma – prihajajo večji igralci.