Pred približno 15 leti je po reki Ljubljanici splavala istoimenska barka. Njena posebnost je, da je v celoti lesena, iz macesnovega lesa, in občutek na njej je, ker je »ročno narejena, drugačen kot na ostalih barkah«, je dejal Anže Logar, ki je plovilo izdelal v delavnici na Bledu, prav tako je na njej vsa ta leta rečni kapitan.
Logar prihaja iz družine, ki že več generacij živi ob vodi, Blejskem jezeru. Njegovi stari starši in pred njimi še ena generacija so med letoma 1906 in 1938 celo živeli na Blejskem otoku. Tam so imeli kmetijo, vodili so brezalkoholno gostilno in vzdrževali otok ter cerkev. Poleg tega so imeli na otoku mizarsko delavnico. Lesarska mojstra, ki sta znanje prenašala na vajence, sta bila tako Logarjev pradedek kot dedek, prek katerega je imel ves čas stik tudi z barkami. »Sem že četrta generacija, ki se ukvarja s prevozi po Blejskem jezeru. Tradicijo in sistem vzdrževanja lesenih plovil sem želel prenesti tudi na Ljubljanico. Naš glavni cilj je revitalizacija in ohranjanje premične kulturne dediščine lesenih čolnov, kar velja predvsem za alpska polovila, ki so značilna za Blejsko in Bohinjsko jezero ter Koroško, zadeva pa tudi Ljubljansko kotlino kot del predalpskega sveta.«
Ko je Logar pred leti po diplomi iz lesarstva na ljubljanski biotehniški fakulteti končal še študij gradnje polovil na Finskem, sta ljubljanska vodnika pri njem naročila izdelavo lesene barke za Ljubljanico. Ko jo je po približno letu in pol intenzivnega dela končal, mu je, ker je nista plačala, ostala in tako »zdaj že 15 let na Ljubljanici testiramo leseno plovilo in ga vzdržujemo. Poleg tega že tretjo sezono deluje na električni pogon, kar je skladno z zeleno občinsko usmeritvijo plovbe po Ljubljanici.«
Lesena barka za
panoramske plovbe
Barka Ljubljanica je dolga skoraj 10 metrov in široka 4,5 metra. »To je plovilo, ki je namenjeno panoramski plovbi. Na krovu je vedno eden od profesionalnih vodnikov in gostje uživajo v mirni plovbi. Strokovno gledano je njena smerna stabilnost dobra, je pa takšna barka najprimernejša za lepo vreme. Kadar je dež, obiskovalce peljemo z zaprto barko, ker je tako zanje najbolje,« je razložil Logar. Dodal je še, da drugih rečnih kapitanov ne vidi kot konkurence, temveč kot skupnost, ki naj si prizadeva za izboljšanje kakovosti rečnih plovil in plovbe po Ljubljanici.
Biti kapitan na Ljubljanici je po njegovih besedah zelo specifično. »Celinska plovba po reki je drugačna kot na jezeru. Ne glede na izkušnje, ki jih imam, sem za krmilom na Ljubljanici vedno zelo previden, saj so razmere nepredvidljive. Na reki je zelo pomemben dejavnik pretok, ki ga moraš ves čas spremljati. V zadnjih nekaj letih tudi obdobje padavin ni več predvidljivo in enakomerno, pogosto so neurja zelo intenzivna in prinesejo ogromno vode. Na leto je najmanj 15 do 20 dni, ko je zaradi visokega pretoka Ljubljanica neplovna.« V preteklosti je bil, kot je še pojasnil Logar, pretok Ljubljanice bolj predvidljiv. »Pluti s tokom ali proti toku sta popolnoma različni situaciji. Trenutno so razmere na Ljubljanici sicer takšne, kot da bi vozil po jezeru, saj ni pretoka. V takšnih razmerah so manevrske sposobnosti bark lahke, hitro se ustavijo in obrnejo in zelo lahko jih je voditi. Ker pa je tako malo vode, brez zapornic sploh ne bi mogli pluti. Imamo tudi skupni sistem obveščanja o razmerah na reki: Arso nam posreduje podatke o pretoku, obstaja protokol o odpiranju in zapiranju zapornic, čeprav si pri tem v prihodnje vseeno želimo bolj sinhronega obveščanja in sodelovanja.«
Za vzdrževanje Ljubljanice na Bled
Vzdrževanje lesene Ljubljanice je po Logarjevih besedah drago, vendar »s tem dokazujemo, da so lesene konstrukcije kljub vsemu primerne. Nenazadnje obstaja tudi tradicija lesenih bark na Ljubljanici. Gruber je imel tukaj ladjedelnico, v kateri so gradili 50 metrov dolge lesene barke, ki so plule od Ljubljane do Beograda.«
Cikel pregleda, popravil in drugih vzdrževalnih del sodobne lesene ljubljanske barke je na dve leti. Takrat jo na Prulah iz vode prestavijo na kamion in odpeljejo v blejsko delavnico, kjer so jo še do lani morali z dvigalom spraviti čez tri hiše, medtem ko je v novo delavnico mogoče zapeljati s ceste. Tam jo očistijo, posušijo, pobrusijo, večslojno impregnirajo, prebarvajo in podobno.
Za leseno Ljubljanico je Logar dejal, da ne drži, kot marsikdo trdi, da je povečana blejska pletna. »Pri njeni zasnovi smo izhajali iz lokalnega odloka o plovbi po Ljubljanici, ki predpisuje ravno dno plovila z največ 60 centimetrov ugreza. Podvodni del je tako opredeljen, z nadvodnim delom pa se lahko igraš, in tega sva načrtovala skupaj z Ireno Žigante, ki je naredila dizajn barke.«
Nastaja pa v blejski delavnici pravkar tudi zimska barka za na Ljubljanico, ki je kovinska, oblečena v les in zaprta. »To bo prototip, kako bi obstoječe ljubljanske kovinske barke lahko predelali ali vsaj olepšali.« V načrtu je, da bo na Ljubljanici zaplula že pred to zimo.
Prava barka za Ljubljanico
Kot je še dejal Logar, so za Ljubljanico tudi našli najboljšo rešitev za izdelavo barke. V Ljubljanski kotlini je s povprečno 80 do 100 dni megle na leto »povišana vlaga, kar pomeni tudi toliko večjo destrukcijo za les, ki je živ material, dovzeten za vremenske nevšečnosti in ga je v primerjavi s kovino treba redno vzdrževati. Tako smo prišli do zaključka, da so najboljša rešitev za prihodnost plovbe po Ljubljanici barke na električni pogon s kovinskim trupom in leseno nadgradnjo. Pri tem tako tudi ne bo več treba dvigovati cele barke iz vode, temveč bo mogoče leseno masko sneti, prenoviti v delavnici in jo nato namestiti nazaj.« x