Na ploščadi pred Muzejem novejše in sodobne zgodovine Slovenije je na ogled razstava Adria 4ever, ki obiskovalce popelje skozi skoraj šest desetletij delovanja slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways. Panojska razstava kronološko predstavlja ključna obdobja razvoja podjetja – od začetkov pod imenom Adria Aviopromet prek obdobja Inex‑Adria Avioprometa do preoblikovanja v nacionalnega letalskega prevoznika po osamosvojitvi Slovenije in vključitve v mednarodno letalsko združenje Star Alliance. Razstava je na ogled do sredine maja.
Avtorici razstave, kustosinji Andreja Zupanec Bajželj in dr. Monika Kokalj Kočevar, sta zgodbo Adrie oblikovali na podlagi fotografij, predmetov in pričevanj nekdanjih zaposlenih. Prav ljudje, ki so desetletja ustvarjali identiteto podjetja, so po besedah avtoric osrednji poudarek tokratne postavitve. »Tokrat smo se še posebej posvetili ljudem – posadkam, kabinskemu osebju in podporni ekipi. Videlo se je, kakšna predanost je bila to. Ti ljudje so ustvarili identiteto Adrie in bili nanjo izjemno ponosni,« pojasnjuje Monika Kokalj Kočevar.
Od prvih čarterskih letov do nacionalnega prevoznika
Razstava sledi razvoju družbe od začetkov leta 1961, ko je bila ustanovljena Adria Aviopromet in začela izvajati čarterske polete. Sledila so desetletja razvoja – vzpostavitev baze na letališču Brnik, oblikovanje prvih letalskih posadk, modernizacija flote ter razvoj tovornega prometa in letalske šole.
Podjetje je v času Jugoslavije delovalo kot Inex-Adria Aviopromet, po osamosvojitvi Slovenije pa se je preoblikovalo v nacionalnega prevoznika Adria Airways. Ta je Slovenijo povezoval z evropskimi in svetovnimi letališči ter postal član mednarodnega združenja Star Alliance.
Avtorici razstave poudarjata, da se je ideja zanjo porodila že pred leti. »Zgodba z Adrio sega v leto 2011 oziroma 2012, ko sva sodelovali pri razstavi ob 50-letnici podjetja. Takrat smo pripravili veliko razstavo z naslovom Adria 50 – Imate dovoljenje za vzlet?,« se spominja Andreja Zupanec Bajželj. Pri pripravi so sodelovali tudi zaposleni v Adrii, ki so muzeju pomagali z gradivom in spomini. Prav iz tega sodelovanja se je razvila tokratna razstava. »Takrat smo dobili tudi prve uniforme kabinskega osebja, ki jih je podjetje podarilo muzeju. Med pregledovanjem gradiva smo spoznali, koliko zanimivih zgodb se skriva za tem podjetjem,« dodaja.
Spomini, ki ostajajo
Razstava nosi naslov Adria 4ever tudi zaradi simbolnega sporočila. Ko je šlo leta 2019 podjetje v stečaj, so piloti in kontrolorji letenja med radijskimi pogovori pogosto izrekali besede »Adria 4ever« – kot znak pripadnosti podjetju, ki je zaznamovalo njihova življenja. »Ta izraz smo našli v enem izmed člankov in zdel se nama je zelo pomenljiv. Adria morda ne obstaja več kot podjetje, obstaja pa v spominih ljudi,« pravi Monika Kokalj Kočevar.
Na odprtju razstave so se zbrali številni nekdanji zaposleni, ki še vedno ohranjajo stike. »Med njimi je zelo močan občutek pripadnosti. Še danes se srečujejo in obujajo spomine,« dodaja kustosinja. Razstava prinaša tudi številne zanimive anekdote. Med drugim zgodbo o letu iz Francije, ko so zaposleni prostovoljno organizirali posadko in z letalom pripeljali slovenske odbojkarje z evropskega prvenstva. Podobno je Adria v preteklosti domov pripeljala tudi zmagovalno slovensko košarkarsko reprezentanco.
Pomemben del razstave so tudi odzivi javnosti. Ker je postavljena na muzejski ploščadi ob poti skozi park Tivoli, se mimoidoči pogosto ustavijo in prebirajo zgodbe. »Zanimivo je gledati skozi okno, kako se ljudje ustavljajo, berejo in se spominjajo. Takšne razstave odpirajo vsakdanje teme in muzej približajo ljudem,« pravi Andreja Zupanec Bajželj.
Po koncu razstave bodo v muzeju nadaljevali z novimi projekti, med drugim razstavo o protokolarnih darilih slovenskih predsednikov ter razstavo, posvečeno pesniku Srečku Kosovelu. A dediščina Adrie bo ostala del muzejske zbirke in tudi prihodnjih razstav. »Gradiva je še veliko – dnevniki, fotografije, zapisi. Ljudje nam še vedno obljubljajo, da bodo prinesli nove predmete. To pomeni, da zgodba še zdaleč ni končana,« poudarja Monika Kokalj Kočevar.