Mladiči so potomci štiriletne Arisse in petletnega Ussurija, predstavnikov sibirskega tigra, največje podvrste tigra. V Ljubljano sta prispela poleti leta 2024 v okviru mednarodnih programov za ohranjanje ogroženih živalskih vrst. Arissa je prišla iz poljskega živalskega vrta Zamošč, Ussuri pa iz norveškega Kristiansanda.
Arissa se je v vlogi mame odlično znašla
Po približno stotih dneh brejosti je Arissa skotila tri mladiče. Ob rojstvu so bili slepi, nemočni in popolnoma odvisni od materine oskrbe. Kot je značilno za tigre, za mladiče skrbi izključno samica, medtem ko se vloga samca zaključi s parjenjem.
Po ocenah oskrbnikov se je Arissa kot prvorodka izkazala za skrbno in zaščitniško mater. Mladiči trenutno varno odraščajo v brlogu, kjer sesajo materino mleko in hitro napredujejo. Njihov razvoj strokovno osebje spremlja s pomočjo kamere, nameščene v brlogu, pri tem pa jim zagotavlja čim manj motenj in dovolj miru.
Prvi koraki v svet
Mladiči ob rojstvu tehtajo približno kilogram. Oči odprejo po nekaj dneh, nato pa začnejo postopoma raziskovati okolico. V prvih mesecih se prehranjujejo predvsem z materinim mlekom, pozneje pa spoznavajo tudi drugo hrano.
Ko odrastejo, bodo spremljali mater pri iskanju hrane in se učili spretnosti, potrebnih za samostojno življenje. Materino območje običajno zapustijo med drugim in tretjim letom starosti, spolno zrelost pa dosežejo med tretjim in četrtim letom.
Pomemben korak za ohranjanje vrste
Rojstvo mladičev ima poseben pomen, saj je sibirski tiger med najbolj ogroženimi velikimi mačkami na svetu. Čeprav se je število teh veličastnih živali v naravi v zadnjih desetletjih nekoliko povečalo, strokovnjaki ocenjujejo, da jih v njihovem naravnem okolju danes živi le še okoli 500.
Tigre še naprej ogrožajo izguba življenjskega prostora, krivolov, konflikti z ljudmi in posledice podnebnih sprememb, zato je uspešno razmnoževanje v živalskih vrtovih pomemben del prizadevanj za dolgoročno ohranitev vrste.
Vrhovni plenilci z nepogrešljivo vlogo v naravi
Tigri imajo pomembno vlogo v ekosistemih, saj kot vrhovni plenilci uravnavajo število rastlinojedih živali in tako prispevajo k ohranjanju zdravih gozdnih habitatov. Velikost njihovega življenjskega prostora je odvisna predvsem od razpoložljivosti plena, svoje teritorije pa označujejo z urinom, iztrebki ter praskanjem po drevesih in tleh.