Spomenik Valentinu Vodniku na ljubljanski tržnici dandanes deluje malce nerodno – pesnik živopisnosti tržnice kaže hrbet. Toda tako je, ker je bila ob postavitvi spomenika na tržnici stavba liceja, v kateri je bil Vodnik učitelj in ravnatelj. Torej so spomenik postavili na zelo premišljenem mestu. Postavili so ga leta 1889, ob sedemdeseti obletnici Vodnikove smrti, izdelal pa ga je belokranjski kipar Alojz Gangl. »Vodnikov spomenik je prvi slovenski javni spomenik, zato je bilo njegovo odkritje velik dogodek,« je pomen spomenika opisala Mateja Breščak, kustosinja Narodne galerije, kjer hranijo prvi osnutek Ganglovega 2,5 metra velikega spomenika. Odlili so ga iz mavčnih kalupov, ki so v njihove depoje prišli skupaj z delom Ganglove zapuščine, osnutek pa je nekoliko drugačen kot zdaj postavljeni spomenik.
Zgodba o postavitvi spomenika se je vlekla več kot 40 let. Prvo pobudo za postavitev je dal politik Lovro Toman, češ da bi spomenik postavili ob stoletnici Vodnikovega rojstva leta 1858. Ustanovili so odbor za postavitev. Za izdelavo spomenika so zelo kmalu izbrali Alojzija Gangla, ki je tedaj študiral na Dunaju. »Celotna postavitev je bila naravnana zelo slovensko, Gangl pa je bil tedaj skoraj edini slovenski kipar, ki je bil sposoben narediti tako naročilo,« meni kustosinja. Poleg tega je zanj močno lobiral politik Fran Šukle, ki je bil Ganglov podpornik.
Slavje trajalo tri dni
Spomenik je kipar delal na Dunaju v ateljeju svojega profesorja Edmunda Hellmerja. Za delo je prejemal po 20 goldinarjev tedenske podpore, celoten predračun spomenika pa je bil 2700 goldinarjev. »S tem je moral Gangl plačati vse stroške, tudi model, ki mu je poziral po tri ure na dan. Tako da s spomenikom ni ravno obogatel, spomenik pa je bil pomemben za njegovo kariero,« je kiparjevo delo opisala Mateja Breščak. Ko je začel ustvarjati Vodnikov spomenik, je bil še v razredu profesorja Hellmerja in tedaj je verjetno nastal tudi osnutek, ki ga hranijo v Narodni Galeriji. »Pozneje pa je bil v razredu profesorja Kasparja Clemensa von Zambuscha, ki pa mu niso ustrezali detajli. Zato je Gangl verjetno spremenil prvotno obliko spomenika. Odstranil je steber, zvitek, ki ga drži Vodnik, pa je iz leve roke premaknil v desno, da pesnik lahko zdaj z levico vabi ljudi. Prav tako je zasukal glavo,« je spremembe opisala kustosinja in dodala, da je spomenik še vedno akademsko realistično delo z neobaročnimi elementi.
Ko je bil spomenik končno končan, je slavje ob odprtju trajalo tri dni, skupno pa naj bi se ga udeležilo 20.000 ljudi. Vključevalo je procesijo, čaščenje podobe, bankete, slavilne govor in 30. junija 1889 so spomenik končno odkrili z besedami: »Padi torej zavesa, odgrni Ljubljani, odgrni Sloveniji posnetek častitljivega obraza Vodnikovega, pokaži slovanstvu, pokaži vesoljnemu svetu kako zahvaljuje slovenski narod največjega dobrotnika svojega, katerga bodi na veke čast in slava«.
Kipar umrl v Pragi
Za tedaj tridesetletnega Alojza Gangla je bil to prvi javni spomenik in začetek ter hkrati vrhunec njegove kariere. Dobil je še naročilo za kiparsko okrasitev ljubljanske opere ter Valvasorjev spomenik. Nato se mu je poslabšalo zdravje, odšel je v Split, kjer je spoznal ženo Čehinjo. Ko so se jima rodili otroci, se je družina preselila v Prago. »Njegova ustvarjalna moč je usihala in ni imel več javnih naročil,« je dejala kustosinja. V Pragi je naredil tudi svoj zadnji spomenik Kristus osameli popotnik, spomenik, ki ga je namenil za postavitev na pokopališču. Umrl je v Pragi, leto dni po smrti so njegove posmrtne ostanke prepeljali v Metliko ter na tamkajšnjem pokopališču postavili tudi kip Kristusa. Tedaj je v Slovenijo prišla tudi njegova zapuščina, ki jo hranijo v Belokranjskem muzeju, Ljubljanskem mestnem muzeju in Narodni galeriji.
