Leta 1931 je v Firencah na »ženski olimpijadi« Ljubljančanka Jelka Tratnik osvojila prvi medalji za jugoslovansko žensko atletiko in obenem prvi medalji za slovensko atletiko. Vendar zgodovinski dosežek, kot je raziskal Gvido Komar iz Knjižnice Logatec, v slovenskem tisku ni bil izpostavljen. Njena vloga je v lokalni zgodovini ostala skoraj prezrta, je opozoril knjižničar, ki se je lotil raziskovanja življenja pionirke slovenske atletike ter njeno biografijo strnil na spletnem portalu Obrazi slovenskih pokrajin in v članku domoznanske revije Ljubljana med nostalgijo in sanjami.
Prva slovenska in jugoslovanska atletinja mednarodne veljave Jelka (Gabrijela) Tratnik se je leta 1911 rodila v Pragi, kjer so v tistem času živeli njeni starši, oče Fran Tratnik, prvi slovenski ekspresionist, in mama Fanči Medic. Med letoma 1909 in 1912 je družina živela na Češkem, nato se je preselila v Bilje (pri današnji Novi Gorici) in ob začetku prve svetovne vojne v Ljubljano, kjer je Jelka obiskovala drugo realno državno gimnazijo, sedanjo Gimnazijo Poljane. Tam je imela, kot je v pogovoru naštel Komar, številne znane sošolce. Med njimi politika Borisa Kidriča, ki je sicer med maturantskim letom izstopil iz gimnazije, profesorico kemije Martino Zwitter, poročeno Detela, pravnika in politika Vita Kraigherja, narodnega heroja in političnega delavca Toneta Tomšiča ter druge.
Vstop v ljubljansko Ilirijo
»Jelka je svojo športno pot začela leta 1925 v ljubljanskem športnem klubu SK Ilirija, kjer je bila včlanjena njena mama Fanči, ki je bila tudi odbornica tega kluba,« je pojasnil Komar. Trenirala je atletiko in prve uspehe dosegla že kot 14-letnica, ko je postala jugoslovanska prvakinja v teku na 200 metrov, v skoku v daljino in štafeti 4 x 60. Bila je šestkratna prvakinja Slovenije, v teku na 200 metrov, skoku v daljino, skoku v višino, metu diska in štafeti. Za jugoslovansko atletsko reprezentanco je tekmovala šestkrat in osvojila dve medalji. Poleg tega je bila v različnih disciplinah tudi dvanajstkrat prvakinja Jugoslavije in osemkrat slovenska rekorderka, je impresivni nabor dosežkov popisal knjižničar, medtem ko ji nekaterih rekordov niso priznali zaradi tedanjih sodniških pravil. Komaj petnajstletna je bila tudi del ženske jugoslovanske lahkoatletske reprezentance, ki bi morala nastopiti na drugih svetovnih ženskih igrah na Švedskem, vendar sta, kot je podatek Komar navedel v članku v domoznanstveni reviji, Jugoslavija in Italija sodelovanje zadnji trenutek odpovedali zaradi pomanjkanja denarja.
Pri tem atletika ni bila edini šport, ki se mu je Jelka Tratnik posvetila in bila v njem dobra. Pri Iliriji je trenirala tudi hazeno, predhodnico ženskega rokometa. V času uveljavljanja ženskega športa so hazeno dekleta v športnih društvih pogosto trenirale kot glavni šport, atletika pa je bila pogosto spremljevalna vadba za pridobivanje kondicije, gibčnosti, hitrosti in moči. Kot je še povedal sogovornik, je bila Tratnikova dobra tudi v tej panogi in je tudi v hazeni enkrat nastopila v državni reprezentanci. »Poleg tega je igrala namizni tenis in bila tudi v njem dobra. Njen vnuk mi je povedal, da je tudi smučala, vendar nisem odkril, da bi bila članica kakšnega smučarskega kluba,« je še pojasnil Komar. Sicer se je vsestranska športnica ukvarjala še s tenisom in planinarjenjem.
Žal med zapuščino atletinje ni ohranjenih osvojenih medalj, pokalov, diplom in drugih materialnih ostalin, ki bi pričale o njeni vrhunski in zgodovinski atletski karieri, je poudaril sogovornik. »Kljub zgodovinskim uspehom za slovensko in jugoslovansko atletiko ter množico osvojenih prvenstev in rekordov v Sloveniji po letu 1945 njenih uspehov in rezultatov niso nikjer omenjali, tako da je v Sloveniji praktično neznana. Zato tudi ni prejela nobenega priznanja za svoje dosežke, ki so mejnik v slovenski in jugoslovanski atletiki,« je na portalu Obrazi slovenskih pokrajin zapisal Komar.
Iz atletike v lekarniške vode
Uspešno športno kariero je atletinja, ki je med letoma 1930 in 1934 študirala farmacijo v Zagrebu, zaključila zelo zgodaj, pri komaj 23 letih. Vendar je glede na to, da je trenirala v Zagrebu, ki je bil tedaj središče jugoslovanske atletike, zanimivo, da nikoli ni tekmovala za kakšen tamkajšnji klub, je dodal Komar.
S športom se je prenehala resno ukvarjati zaradi študijskih obveznosti in je tako iz farmacije diplomirala leta 1936. Študirala je skupaj z Leonom Bakarčičem, s katerim sta se poznala že iz gimnazije in sta se kasneje poročila. Bakarčič je bil iz znane ljubljanske lekarniške družine, ki je imela lekarno na današnjem Levstikovem trgu. Njihov izvorni produkt je bil protibolečinski kombinirani prašek.
Po zaključenem študiju se je Jelka zaposlila v družinski lekarni. Po drugi svetovni vojni, ko so Bakarčičevo lekarno nacionalizirali, se je zaposlila v Centralni lekarni Ljubljana, kjer je delal tudi njen mož, ki je to lekarno prav tako vodil. Kasneje je Bakarčič odšel v tovarno zdravil Krka, kjer je bil vodja prodaje, medtem ko je Jelka Bakarčič do upokojitve ostala v Lekarni Miklošič, je življenjsko zgodbo atletske pionirke popisal knjižničar, ki je njeno zgodovinsko vlogo v športu vrnil iz pozabe, saj do njegove raziskave o atletinji ni bilo praktično nič zapisano. Tudi v povojnih zgodovinskih pregledih slovenske atletike je niso obravnavali, v strokovnih publikacijah pa je bila le bežno omenjena, je izpostavil sogovornik. Prvi podatki o njenih uspehih so omenjeni v jugoslovanskih enciklopedijah in v hrvaški publikaciji o slovenskih športnikih na Hrvaškem, kjer so zapisali, da je bila najuspešnejša jugoslovanska atletinja.