Ljudje nikoli nismo premladi ali prestari za prostovoljstvo, vse dni v letu opominjajo v Slovenski filantropiji, ki že od leta 1992 promovira prostovoljstvo kot pot k boljši družbi. Prostovoljci so zaradi solidarnosti vedno dragoceni za vsako skupnost, vzgibi za prostovoljno delovanje pa so v različnih življenjskih obdobjih lahko zelo različni.
Zakaj so pripravljeni darovati svoj prosti čas, smo povprašali nekaj izmed več kot 500 nasmejanih prostovoljcev na včerajšnjem Veselem dnevu prostovoljstva, ki je osrednji dogodek tradicionalnega tedna prostovoljstva Slovenske filantropije. V tem združenju za promocijo prostovoljstva sicer pravijo, da dobra dela ne potrebujejo reklame, ampak dobrosrčne ljudi, toda ti so hote ali nehote vseeno živa reklama za prostovoljstvo, ki je veliko več kot samo pomoč drugemu.
Študentka politologije je prostovoljstvo vključila v svoje življenje že pri 16 letih. Takrat so na srednji šoli zahtevali, da poleg rednega pouka izberejo še nekaj obveznih izbirnih vsebin. In prav to je bistveno zaznamovalo njeno življenje, saj si danes ne predstavlja več življenja, ne da bi vsaj kakšno uro na teden poklonila za neki dober namen.
Začela je z učenjem socialno ogroženih mladih prek zavoda MISSS in z delom na njihovem svetovalnem telefonu, ki prav tako deluje po principu mladi mladim. Eno leto je prek Slovenske filantropije izvajala učno pomoč za begunce, nato pa je priskočila na pomoč društvu Modra v obliki individualnega druženja s starostniki. Pa se ji ni nič težko ločiti od varovancev in sodelavcev? »Saj se slišimo, gremo na kavo,« odgovarja študentka politologije, ki razmišlja, da čim več izkušenj na čim bolj različnih področjih dobiš, tem bolje je. Sama tudi tako ves čas preizkuša, kaj bi ji najbolj odgovarjalo, ampak opaža, da ji je vse prijetno delati.
Trenutno je prostovoljka Unicefa, njen nasvet, zakaj postati prostovoljec, pa je: »Ker tako pripomoreš k boljšemu življenju drugih in na tak način gradiš tudi sebe. Dobivaš izkušnje, vidiš drugo plat življenja, ki je mogoče ne bi videl, če bi bil samo v svojem svetu.«
»Ko sem ostala sama, sem si rekla, da moram nekaj početi,« pove, kako je pred štirimi leti postala članica Slovenskega združenja za pomoč pri demenci – Spominčica. Zakaj prav to združenje? Zaradi lastne izkušnje. Mož je dolga leta bolehal za alzheimerjevo boleznijo in za boleče izkušnje, ki jih je nabrala skozi ta leta, je ugotovila, da so lahko zelo dragocene za tiste svojce, ki so zdaj v enaki situaciji.
»Pred 18 leti ta bolezen sploh še ni bila razkrita. Takrat sploh nismo niti vedeli, da je to bolezen. Če bi takrat vedela desetino tega, kar vem danes, bi veliko lažje preživela to obdobje,« odkrito pove.
Brez zadržkov deli svoje izkušnje, odgovarja na vprašanja o bolezni, ki je v porastu, in nikoli ne olepšuje. Vedno pove po pravici, tako kot je sama doživela, čeprav je to za svojce pogosto zelo boleče. Je pomoč in širjenje glasu o življenju z demenco in dementnimi na neki način njeno poslanstvo? Pravi, da morda res.
Ob torkih, sredah in četrtkih dela na svetovalnem telefonu združenja, ki ga dobite na številki 059 305 555, pomaga pri izvedbi alzheimer cafejev po vsej Sloveniji in je zraven na vseh drugih dogodkih, povezanih z boleznijo, ki ji je vzela moža.
Pred tremi leti, že nekaj mesecev pred diplomo, je začel mladi Ljubljančan iskati možnosti, kje bi se lahko pridružil kakšnemu društvu, organizaciji, da bi pomagal. Na spletu je pogledal, ali obstaja kakšna organizacija v Sloveniji, ki se posveča prav temu, in našel je Slovensko filantropijo oziroma njen portal www.prostovoljstvo.org.
Sprva se je javil za delo v osnovni šoli, nekaj časa je delal z mladino, potem pa je končal prav pri Slovenski filantropiji.
»V azilnem domu na Kotnikovi sem dvakrat na teden učitelj joge, v Hiši sadeži družbe Vipava pa učim jogo vsako sredo,« pojasni zeliščar, ki občasno vodi tudi delavnice o zdravilnih zeliščih in dišavnicah. Prav tako pomaga beguncem pri učenju slovenščine, uči pa jih tudi miroljubnega reševanja konfliktov.
»V azilnem domu so me dobro sprejeli. Vedno so zelo veseli, ko pridem. Sedem jih je vključenih v mojo skupino, ampak mislim, da bo kmalu še kakšen več,« se z veseljem vrača k njim in vedno najde čas za prostovoljstvo. Zato tudi vsem polaga na srce: »Postanite prostovoljci, da se boste nekaj novega naučili, nekaj svojih talentov predali, da bo nastalo novo sodelovanje, čas bo izkoriščen in kakovost življenja večja.«
Ustvarjalna Kranjčanka se je z veseljem odzvala na povabilo Ljudske univerze Kranj, ko so iskali prostovoljce za delo v njihovem novem medgeneracijskem centru. Trenutno vodi ustvarjalne delavnice, obenem pa pomaga pri izvedbi kulinaričnih delavnic, na katerih se vedno prepletejo različne generacije.
»Najmanj udeležencev je starih med 30 in 40 let. Gostimo vrtce, šole, redno prihajajo tudi starejši. Pogosto babice pripeljejo vnučke s seboj,« pripoveduje 32-letnica, za katero je prostovoljstvo tudi dober način za soočanje z brezposelnostjo. Delo v medgeneracijskem centru ji omogoča, da je med ljudmi namesto doma med štirimi stenami. »Veliko mi pomenijo veseli pozdravi, nasmehi naših uporabnikov. Počutiš se spet živega,« pravi zadovoljno. Obenem pa je s tem, da se je znebila strahu pred javnim nastopanjem, izboljšala svoje zaposlitvene možnosti. Ugotovila je tudi, da ni nujno, da delaš prav v tistem poklicu, za katerega si se izobraževal.
Za svoj vloženi čas in znanje tako pravzaprav dobi veliko, čeprav res ne v denarju, in nikakor ji ni žal, da se je decembra dokončno odločila, da bo prostovoljka, in postala del krasne ekipe, ki danes v Kranju gosti parado učenja.
Prostovoljec, pravi, je postal takrat, ko je prvič daroval kri. »Krvi se ne da, ampak se jo daruje. Če nekaj daš, potem nekaj zahtevaš nazaj,« poudarja prostovoljni krvodajalec, ki niti ne ve, kolikokrat je že daroval kri. A zagotovo že več kot stokrat in še danes bi daroval kakšno kapljico, če bi lahko. Kljub starostni meji pa je ostal aktiven na tem področju – je animator v klubu 100, ki deluje v okviru ljubljanskega združenja Rdečega križa Slovenije. Vedno v paru s kakšnim mladim nadebudnežem iz kluba 25 hodi po ljubljanskih srednjih šolah in animira srednješolce za krvodajalstvo.
»V letošnjem šolskem letu smo pridobili več kot 500 krvodajalcev, ki so prvič darovali kri,« je ponosen mož, ki sebe vedno izpostavi kot primer človeka, ki je kri daroval že stokrat, pa še vedno trdno stoji zdrav in čil. »To je najmanj, kar lahko človek da, lahko pa je ogromnega pomena,« pove in podkrepi z zgodbico, kako je nekoč, ko so ga poklicali, naj pride darovat kri, izvedel, da gre za operacijo srca triletne deklice. »Takrat sem rekel: črpajte, kolikor lahko,« se spominja dedek, katerega vnukinja je že po dnevu in pol življenja potrebovala kri. Ona je danes krepko dekle, zadovoljno pove, sam pa je že zdaj odločen, da bo kot darovalec organov pomagal tudi po smrti.
