»Prodajalci in prodajalke govorijo o duši tržnici, s čimer ubesedujejo ta živi mestni prostor, ki je prepojen z različnimi pomeni, praksami, rituali in odnosi,« je dojemanje ljubljanskih branjevk in branjevcev, s katerimi so se v sklopu terenske raziskave pogovarjale študentke etnologije in kulturne antropologije, strnila Zarja Rustja. Poleg sogovornice so v skupini še Manca Avguštin, Freja Kladnik, Hana Konjedic, Tia Luštrek, Daša Ozimek, Pika Pipan in Jana Rajh Plohl, ki so pod mentorstvom docentke dr. Veronike Zavratnik in s sodelovanjem docenta dr. Sandija Abrama v okviru vaj na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete v prvi polovici tega študijskega leta raziskovale tržnico. Pri predmetu Sodobno konservatorstvo so se ukvarjali z življenjem tržnice, s poudarkom na njenih prodajalcih in prodajalkah. Širše pa sta jih zanimala prostor in njihovo družbeno življenje.
Družbeno, kulturno in simbolno življenje tržnice
»Naše izhodišče je bilo razumeti tržnico kot živ prostor, pri čemer smo se oprli na delo kolegice Nene Židov, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja ljubljansko tržnico preučevala med letoma 1920 in 1940. Na njeno delo smo se oprli, ker nam je omogočilo dolgo časovno os za razmisleke o spremembah. Zanimalo nas je, na kakšen način se splošne družbene, politične in ekonomske spremembe odražajo v prostoru, kot je tržnica,« je izhodišča predstavila mentorica Veronika Zavratnik. Različnim spremembam pa je mogoče v dinamičnem prostoru tržnice slediti na različnih ravneh. Ena od teh je že njen ritem, saj če je nekoč veljalo, da so se Trnovčankam in Krakovčankam ter mestnim branjevkam, ki so prodajale cel teden, kmečke prodajalke pridružile praviloma ob sredah in sobotah, se najživahnejšemu dnevu, kar je sobota, sedaj pridružuje petek. S tem da je simbol sobotne tržnice po besedah Jane Rajh Plohl v zadnjih letih postala ekološka tržnica. »Na njo prihajajo kupci, ki tam samo kupujejo, med njimi pa so ne le prebivalci Ljubljane, temveč tudi iz okolice in sosednjih držav. Pogovarjali smo se s parom iz Zagreba, ki redno enkrat na teden prihaja na ljubljansko ekološko tržnico,« je povedala študentka, ki je še izpostavila, da je v tem sobotnem segmentu tržnice mogoče slediti bolj opaznemu podjetniškemu pristopu. »Stojnice so okrašene, predstavitev izdelkov je bolj izdelana, več je inovacij in prilagajanj ciljnim kupcem,« je povedala Jana Rajh Plohl. Potezam našega družbenega časa pa je mogoče slediti tudi v široki in dopolnjeni ponudbi izdelkov v pokriti tržnici, kjer se skladno s sodobnimi trendi v kulinariki in prehrambnimi smernicami pojavljajo denimo diabetični in brezglutenski piškoti ter ob tem tudi raznovrstni siri s tartufi, plesnimi in kruh z drožmi. »Gospa, ki prodaja ekološko meso, je opazila, da so predvsem mladi ozaveščeni glede kakovosti hrane in dajo za to raje nekaj evrov več ter to prenašajo tudi na starejše,« je povedala Zarja Rustja.
Ekološko, lokalno in domače so tako med kriteriji, ki kupce privabljajo na glavno ljubljansko tržnico. Ta pa je, tako kot so v svoji raziskavi pokazali tudi študentje EIKA, veliko več kot zgolj prostor trgovanja. Tržnica sredi mesta tako ni le kraj oskrbovanja, temveč tudi pomemben družabni in družbeni prostor, kjer se odvijajo srečevanja, spoznavanja in izmenjave med različnimi sloji, praksami in življenjskimi slogi. Poleg tega je to tudi javni prostor s svojimi formalnimi in neformalnimi pravili ter za marsikoga tudi prostor ritualnosti, pa naj bo to dnevna, tedenska ali sezonska, kot tudi identitetni prostor. »Nena Židov in drugi raziskovalci so poudarjali, da je tržnica od nekdaj rasla skupaj z mestom in ga povezovala z njegovim zaledjem, pri čemer so se že na tak način dogajali določeni identitetni procesi. Kar smo opazili med našim terenskim delom, pa je tudi to, da večina prodajalcev, s katerimi smo se pogovarjali, tržnice ne dojema zgolj kot prostor dela za preživetje, temveč so vsi do neke mere na svoje delo tudi navezani in so z veseljem govorili o svojih produktih. Dejali so, da jim je lepo, da se s strankami poznajo na osebni ravni, kar je v primerjavi z nakupovalnimi središči čisto nekaj drugega,« je Zarja Rustja vzdušje tržnice primerjala z anonimnimi supermarketi. Prav osebni pristop je še ena od posebnosti in prednosti tržnice. Zaznavanje in razumevanje vseh teh ekonomskih, družbenih, kulturnih in simbolnih plasti, ki se v tem prostoru prepletajo, pa je po besedah Veronike Zavratnik ravno »dodana vrednost antropološkega pogleda, ki določen prostor obravnava zelo široko, z vsem, kar je vanj vpeto, in ga razume kot živ prostor«.
40, 50 in 60 let na ljubljanski tržnici
Nekateri prodajalci so z osrednjo ljubljansko tržnico povezani že več desetletij. »Za marsikoga je tako tržnica poleg delovnega prostora tudi pomemben prostor, kjer se spletajo odnosi. Nekateri prodajalci že 40 ali 50 let prodajajo na istem kraju in ljudje jih poznajo. Pri čemer je pomemben tudi transgeneracijski vidik. Marsikdo od prodajalcev je sem prišel že kot otrok s starši, ki so prodajali, in ko je odrasel, je to prevzel ter želi to predati tudi naprej, v čemer pa se zrcali določeno nelagodje pred spremembami, ki posežejo v rutine prodajalcev ali kupcev ali vplivajo na prihodnost tržnice,« je etnološke uvide podala Veronika Zavratnik. Pri tem je Zarja Rustja, ki je s kolegicami raziskovala pokrito tržnico, še izpostavila, da so med prodajalci opazile izredno družabnost. »Nosijo si kavo, klepetajo in so zelo povezani ter se dobro obveščajo. Že drugi dan, ko smo prišle na tržnico, so vsi vedeli, kdo so. Prav tako so zelo topli do kupcev in tudi med prodajalci, ki prodajajo podobne stvari, nismo zaznale tekmovalnosti. Morda je šlo le za kakšno opazko, da je na določenem kraku večji pretok ljudi.« Čeprav se vzdušje med prodajalci razlikuje med mikrolokacijami tržnice. Kot je dejala Veronika Zavratnik, so odnosi pod arkadami, ki so bolj zaželene, še posebej prostori s kletmi in hladilniki, vseeno nekoliko drugačni. »Ljudje si želijo dober, prestižen prostor, ki jim omogoča preživetje.«
Notranji zemljevid in turistifikacija
Zanimivo je, da imajo po besedah Jane Rajh Plohl prodajalci svoj notranji zemljevid tržnice. Ta prav tako priča o družbenih in kulturnih vsebinah, ki prežemajo fizične kraje. »Ena od prodajalk nam je rekla, da nam bo povedala, kako je strukturirana tržnica: v prvi vrsti so tisti, ki prodajajo bolj turistične izdelke, sledita vrsti, kjer prodajajo kombinirano ali celo z več uvožene robe, in teh prodajalcev se drži stigma tudi znotraj skupnosti prodajalcev. Zatem so stojnice kmetij, ki imajo zaradi domače ponudbe večji sloves pri kupcih,« je insajderski, »emski« ustroj tržnice predstavila Jana Rajh Plohl. Pri čemer je, kot je dodala, ko so se pogovarjali z enim od »stigmatiziranih« prodajalcev, ki ponujajo predvsem uvožena živila, ta izpostavil, da tudi »domači prodajalci niso vedno transparentni«. Vsak akter tako predstavlja dojemanje tržnice, njenega ustroja, delovanja ter odnosov skozi lastno perspektivo, povezano s svojim mestom v tej socialni strukturi.
Kar zadeva turiste na tržnici, so prodajalci povedali, da jih ne zanimajo, saj ti razen kakšnih zanimivosti, ki ciljajo nanje, večinoma niti ne kupujejo. »Čeprav je zanimivo, da imajo table kljub temu večinoma napisane tudi v angleščini,« je zaključila Jana Rajh Plohl.