V Ljubljani je kar nekaj ulic, ki so poimenovane po knezih iz naše daljne zgodovine. Zanimivo je, da so te ulice večinoma za Bežigradom in da je bila večina poimenovana v letih 1928 in 1933. Tedaj je bilo pri poimenovanju ulic v ospredju načelo, da naj se imena ulic navezujejo na slovensko zgodovino, del katere so se mestnim svetnikom zdeli tudi slovanski knezi.
Leta 1928 so iskali ime za novo naselje blokov, ki jih je zgradil železničarski fond za gradnjo stanovanj in stanovanjskih hiš, v katerem je tedaj živelo 120 družin in je zaradi svojih vrtov in parkov veljalo za zelo moderen način delavskega bivanja. Mestni svetniki so se leta 1928 in 1933 odločili, da bodo v naselju in njegovi bližini kar dve ulici poimenovali po knezih: Pribinovo ulico in Posavskega ulico. Malo naprej, v smeri proti Šiški, so po knezu poimenovali še Hotimirjevo ulico. Leta 1938 pa so poimenovali še Kneza Koclja ulico v Šiški.
Vse te ulice so imena ohranile do danes. Leta 1952 so k temu dodali še Samovo ulico kot podaljšek Drenikove ulice ob bežigrajskem stadionu. To ulico so prvotno leta 1926 poimenovali Suvoborska ulica, v čast srbski vojski, saj je bila v mestu Suvobor leta 1914 znamenita in za Srbe zmagovita kolubarska bitka. Med drugo svetovno vojno so Italijani ulico preimenovali v Ulico sv. Marka, po vojni pa je leta 1952 dobila ime po slovanskem knezu Samu.
Knezi s svojimi ulicami
Vsak od teh slovanskih knezov prinaša droben del zgodovine. Samo, domnevno po poreklu frankovski trgovec, bojda z orožjem, je bil prvi slovanski vladar, za čigar ime vemo. Samova plemenska zveza je bila močna zveza slovanskih plemen, ki je segala vse do Furlanije. Imel je dvanajst žena in 22 sinov, a po njegovi smrti leta 658 je zveza razpadla, na njenih ostankih pa je nastala Karantanija. Tam je skoraj sto let pozneje vladal knez Hotimir, po katerem se imenuje Hotimirjeva ulica. Rojen je bil leta 769, v Karantanijo pa je prinesel pokristjanjevanje, kar je povzročilo velika trenja in po njegovi smrti celo državljansko vojno, v kateri so izgnali vse krščanske duhovnike.
Še stoletje pozneje se je v našo zgodovino vpletel knez Ljudevit Posavski, ki je v prvi polovici 9. stoletja vladal Spodnji Panoniji, s Karantanci pa je v boju proti Frankom sklenil močno zavezništvo.
Pribina vladal na ozemlju med Donavo in Dravo
Tudi Pribina je bil knez Spodnje Panonije. Njegovo ime naj bi pomenilo prvi, prvi mož, zgodovinarji pa ga označujejo za vojvodo oziroma kneza, ki je vladal ozemlju med Dravo in Donavo, glavno mesto kneževine pa je bilo ob Blatnem jezeru. Ve se, da je bil slovanskega rodu, ne ve pa se, ali je bil Slovenec ali Hrvat. Poročen je bil z Bavarko. Zagotovo pa se ve, da je prestopil v krščansko vero, saj je bil krščen v cerkvi sv. Martina v Traismauerju.
Okoli leta 840 je od vzhodnofrankovskega kralja Ludvika Nemškega dobil fevd v Zali. Prestolnica je bila Blatenski Kostel (danes Zalavár), kneževina je spadala v kraljestvo vzhodnih Frankov. Postavil je več cerkva, umrl pa je v boju z velikomoravskimi knezi. Kneževino je prepustil sinu knezu Koclju, ki se je v zgodovino zapisal s tem, da je gostil Cirila in Metoda. Metod je bil nekaj časa celo nadškof v kraju Blatni Kostel, kjer so še danes vidni temelji cerkve, v kateri je maševal.
