Ko nas Cene Griljc pričaka pred hišo v Kamniku, se zdi, kot da smo prišli na obisk k človeku, ki je z naravo sklenil neki tih, star dogovor. Počasi nas pospremi po vrtu, ki ga je dan prej pokosil s koso, na roke. Nekaj cvetočih delov trave je pustil nedotaknjenih. »Tole sem pustil za čebele,« mimogrede pripomni in pokaže na cvetoče zaplate sredi bujnega vrta. Zelo hitro doda, da obžaluje, da nismo prišli kakšen teden prej. Takrat so tulipani cveteli v polnem razmahu.
Težko je verjeti, da gospod, ki pred nami lahkotno stopa med gredicami, šteje 94 let. Še težje, ko pove, da za vrt skrbi sam. In ne gre le za nekaj lončnic pred hišo – vrt je velik, poln gredic in tudi sadnih dreves. »V glavnem se grem kar kmeta,« se nasmehne in doda, da večino hrane pridela doma.
Ogrevalne vaje, aerobika, raztezanje, tibetanske vaje
Njegov dan ima ritem, ki bi ga marsikdo pri polovici njegovih let težko dohajal. Vstaja zgodaj, med sedmo in pol osmo. Zvečer je ob devetih že v postelji. »Zjutraj se samo malo osvežim, potem se oblečem v pajkice in začnem telovaditi,« pove popolnoma resno. Ogrevalne vaje, aerobika, raztezanje, tibetanske vaje, ki jih izvaja že več kot tri desetletja. »To sem izvedel v Himalaji,« reče skoraj mimogrede. Nato sledi vsakodnevni pohod po gozdovih nad Kamnikom. Najraje izbere njemu dobro znana brezpotja. Uro in pol hoje, vsak dan. »Danes sem si pa vzel čas za vas,« se pošali.
Njegova vitalnost ni posledica naključja, o tem je trdno prepričan. Ne jemlje zdravil, hčerka farmacevtka mu pomaga z dodatki in alternativnimi pristopi. A predvsem verjame v gibanje in prehrano. Že desetletja skorajda ne je mesa. »Vedno bolj so moji krožniki postajali živi,« pove. Ribe še vedno rad je, posebej lososa, ki ga je prvič okusil v Kavkazu in se nad njim navdušil še kasneje na Aljaski.
Ko začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo, postane jasno, da njegova moč ni prišla čez noč. Rodil se je v družini z desetimi otroki. Revščina je bila vsakdan. »Bili smo revna kmečka delavska družina.« Pri devetih letih je že odšel služit kot pastir. Vojna mu je prekinila šolanje, otroštvo pa zaznamovala s krutimi prizori, o katerih še danes težko govori. »Ko sem kot fantič pasel po različnih kmetijah, sem pogosto razmišljal o tem, kako se imajo eni boljše, drugi pa tako … To me je že kot otroka bolelo,« pripoveduje. Že takrat si je obljubil, da si bo ustvaril drugačno življenje. In si ga je.
»Boš moral spet malo v hribe«
Končal je gozdarsko šolo, kasneje še ekonomijo. Bil je prvi gozdar na kamniškem območju, dolga leta pa tudi gonilna sila kamniških gorskih reševalcev in alpinistov. Sedemnajst let je vodil gorsko reševalno službo v Kamniku. A gore niso bile nikoli samo šport. »Z gorami sem bil zasvojen, nisem mogel brez njih,« pove z iskrivimi očmi. Njegova žena je to dobro razumela. »Ko sem z daljših gorskih tur prišel domov, je po nekaj dneh videla, da sem nervozen, in mi je rekla: 'Boš moral spet malo v hribe.'«
Prvi stik z gorami sega v otroštvo, na Veliko planino, kamor je med vojno hodil past. Tam se mu je odprl svet. »Začela me je gnati radovednost, zanimalo me je, kam se z vrhov hribov vidi še naprej. Za prvič smo si izbrali Ojstrico. Na pot smo šli s kosom kruha in steklenico svežega mleka. Ko smo prišli na vrh in videli naprej, se je nekaj zgodilo. Mislim, da smo se tam okužili z gorami.«
Kasneje so sledile odprave v Himalajo, na Aljasko, v Ande. V Himalajo je prvič odšel šele pri šestinpetdesetih. »Z alpinizmom sem se začel ukvarjati razmeroma pozno,« pravi. A pozno je pri njem relativen pojem. »Družina mi je bila vedno na prvem mestu, potem sem zgradil hišo in šele nato sem se podal v alpinizem. Ob 50-letnici smo se zbrali kamniški alpinisti in vprašali so me, ali bi prevzel mesto vodje odprave v Himalajo. Čeprav še nikoli nisem bil tam, me je tako zamikalo, da se nisem mogel upreti. V tej ekipi so bili tudi štirje znani slovenski alpinisti, tako da so bili že kar 'mački', imeli so veliko izkušenj. Plezali smo na 8460 metrov visok vrh, a nismo prišli do konca. Vreme je bilo obupno in kot vodja odprave sem bil odgovoren za ekipo,« pove in doda, da je bil nato še nekajkrat v Himalaji – enkrat tudi s Tomažem Humarjem. »Bil sem tudi v Nepalu v šoli za šerpe, se potepal po Kavkazu, da ne govorim o Alpah. Pri skoraj 60 letih sem prišel na goro McKinley v Denaliju na severu Aljaske. In še vedno hodim,« pove v smehu in doda, da je bil pred dobrimi desetimi leti v Romuniji v Karpatih, leta 2015 pa je šel s skupino mlajših kamniških alpinistov v Albanijo v Prokletije. Med pogovorom pokaže tudi na fotografijo, ki jo je posnel med turno smuko na jugu Maroka. »Gorovje Visoki Atlas je tam visoko okoli 4000 metrov. Iz Casablance smo šli z vlakom v Marakeš, kjer smo se presedli v dva kombija, ki sta nas po lokalnih cestah peljala, do koder je pač bila cesta. Opremo smo nato naložili na konje in hodili toliko časa, da smo prišli do snega. Konji tam niso mogli več nadaljevati, zato so vodniki konj prevzeli tovor na svoje hrbte in ga nosili do koče na 3200 metrih. Nato smo dali na noge smuči in hodili še tri ure in pol,« opiše eno svojih nepozabnih tur. Še pri petinosemdesetih je stal na več kot štiritisočmetrskem vrhu v Dofinejskih Alpah. Lani je v Dolomitih osvojil tri tritisočake. Sam.
Globoko navezan na Kamnik in okolico
Posebej močno se ga je dotaknilo umikanje ledenikov. O tem govori skoraj žalostno. Pokaže sliko ledenika pod Skuto iz leta 1912. »Takrat je bilo tu osem do deset metrov snega. Danes ga ni več.« Spominja se Velikega Kleka (Grossglocknerja), Dachsteina, ledenikov, ki jih danes skoraj ni več. »Ko sem bil prvič tam, si imel kaj videti. Na Grossglocknerju, ki sem ga s hčerko obiskal lani, pa je samo še blato.«
Čeprav je prehodil velik del sveta, ostaja globoko navezan na Kamnik. Njegove slike so polne podob stare Kamniške Bistrice, lesenih mostov, poti in ledenikov, ki jih ni več. Slikati je začel že kot otrok, ko je risal na hrbtne strani plakatov, ker doma niso imeli papirja. Kasneje je celo študiral slikarstvo, a zaradi revščine ni mogel nadaljevati. »Preveč naporno je bilo. Prazen želodec ne zdrži vsega.« Danes njegovi akvareli in olja visijo po hiši kot zemljevid življenja. Na eni steni je Denali, na drugi Himalaja, tretja prikazuje viseči most v Nepalu. Vsaka slika ima svojo zgodbo. Vsaka je spomin.
A največji vtis vendarle naredi njegova življenjska energija. Ko govori o starosti, zamahne z roko. »Besede star ne poznam. Res pa je, da zrak diham že 94 let,« se zasmeje. Njegov recept za dolgo in polno življenje ni skrivnosten. Gibanje. Narava. Zmernost. In vera v to, kar počneš. »Pogosto sedimo in tarnamo, kje nas kaj boli. Za marsikaj smo si ljudje krivi sami. Aktivnost pomeni, da vsak dan hodiš, da si previden pri prehrani in tudi pri tem, kaj nosiš v glavi.«
Potem za hip utihne in pogleda proti vrtu, kjer veter premika travo, namenoma puščeno za čebele. »Pa še nekaj je pomembno,« doda. »Nikoli ni prepozno za spremembe. Toda človek mora v to, kar dela, tudi res verjeti.«