Dendrološki vrt, ki je v lasti oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti, je ponovno zaživel v barvah in vonjih cvetočih sakur. Že ob prihodu je bilo jasno, da to ni tipičen mestni dogodek. Tišina, subtilna ureditev prostora in naraven ritem obiskovalcev so ustvarili občutek, da se je čas za nekaj ur ustavil. Koraki so postali počasnejši, pogledi daljši, prisotnost pa bolj zbrana.
Letos ujeli pravi čas festivala
Znanstveni okvir je dopolnil prof. dr. Robert Brus, predavatelj na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti. Hanami je umestil v slovenski prostor in predstavil zgodovino treh češenj, ki rastejo v parku. »Ideja za japonski praznik hanami pri nas je povezana z japonskim veleposlaništvom, ki je univerzi v Ljubljani leta 2022 ob olimpijskih igrah v Tokiu in 30-letnici diplomatskih odnosov podarilo večji paket japonskih češenj. S kolegom Kristijanom Jarnijem sva tri drevesa posadila, za več pa nismo imeli prostora,« je povedal Brus in dodal, da je že pozimi naslednje leto vzniknila ideja, da bi vrt oddelka gostil hanami, in aprila 2023 so ga izvedli prvič. »Datum smo določili vnaprej, vendar nekoliko prezgodaj – češnje še niso zacvetele, kot da bi bile 'sramežljive'. Naslednje leto smo bili prepozni, lani nam je ponagajal veter, letos pa smo ujeli idealen čas. Nenazadnje smo se tudi iz izkušenj kar nekaj naučili,« je dejal Brus in dodal, da je še kako pomembno spremljati zimske in pomladne temperature. »Japonci imajo pravilo 400, kar pomeni, da mora biti od 1. februarja dalje vsota povprečnih dnevnih temperatur približno 400, da češnje zacvetijo. To sicer ni povsem zanesljivo, saj se sorte razlikujejo med sabo.«
Sakura kot minljiva instalacija
In ko so po koncu predavanja obiskovalci stopili med drevesa, so besede dobile svojo tiho potrditev. Vzdušje se je spremenilo. Tišina je bila prekinjena le z nežnim šumenjem listja in občasnim smehom otrok, ki so skušali ujeti padajoče cvetne lističe. Predvsem mladi so se zadrževali pod nizkimi vejami, kamor so položili tudi odeje. Starejši obiskovalci so opazovali strukturo cvetov, drugi pa so preprosto obstali in gledali. Vsaka sakura – japonska beseda za cvet japonske češnje – je delovala kot drobna, minljiva instalacija, kot lepota, ki ne traja, a prav zato zahteva pozornost.
Dogajanje med drevesi so dopolnile delavnice, ki so jih pripravili in vodili študentje japonologije. Kaligrafija je v zbranih potezah ujela potrpežljivost, origami je s papirjem ustvarjal trajnejše različice cvetov, oblačenje v kimono in haori, za kar so poskrbeli zaposleni z japonskega veleposlaništva, pa je obiskovalcem omogočilo, da so za hip vstopili v drug svet – ne kot opazovalci, temveč kot del prizora.
Pod krošnjami je bila pripravljena tudi pogostitev. Skromna, a premišljena. Čaj, drobni prigrizki in sladice, ki so se na pomladni dan zlivali z aromo cvetov in dopolnjevali izkušnjo. A največji čar festivala ni bil v programu, temveč v njegovem sporočilu. »Hanami uči hvaležnosti, zavedanja trenutka in spoštovanja minljivosti. To ni le opazovanje cvetov, temveč tudi način gledanja sveta,« je večerno druženje na vrtu zaključila doc. dr. Nagisa Moritoki Škof.