O ženskah kot bralkah je v zgodovini zapisano več kot o njihovi vlogi pri nastajanju pisnih dokumentov, več pa je tudi podatkov o njihovi pretekli vlogi v tiskarstvu in knjigotrštvu, pravi slovenska arheologinja in bibliotekarka Anja Dular. Pogoji za delo v tiskarni in knjigotrštvu so bili v 19. stoletju zelo zahtevni. »Tiskarji so morali po končani učni dobi nekaj let delati in nato opraviti še mojstrski izpit, da so lahko postali samostojni obrtniki. Njihovo delo je bilo pogosto povezano tudi s knjigotrštvom, za kar so morali obvladati več jezikov in narediti izpit na univerzi,« pojasnjuje sogovornica. Ženskam takšno izobraževanje v preteklosti ni bilo omogočeno, čeprav so v tiskarnah delovale in jih pogosto po smrti moža tudi vodile. Zakon o dedovanju je predvideval, da je vdova tiskarja z vsemi koncesijami prevzela podjetje. V delo v tiskarni je bila v preteklosti praviloma vključena vsa družina, ker pa je bilo delo s svinčenimi črkami škodljivo zdravju, so tiskarji umirali razmeroma mladi. »Zato skoraj ni poklica, kjer bi našli toliko pomembnih žensk, ki so krajši ali daljši čas vodile podjetje, kot v tiskarstvu,« pravi Anja Dular.
Od nemške gotice do gajice
Rozalija Eger – datum rojstva ni znan, je pa na podlagi seznama umrlih, objavljenem v ljubljanskem časopisu, izračunano, da je bila rojena okoli leta 1788 – se je tiskarske obrti naučila v delavnici svojega moža Janeza Leopolda Egerja. Živela je v hiši številka 267 v nekdanji Špitalski ulici (današnja Stritarjeva 5), po smrti moža pa je leta 1829 prevzela tiskarno in jo formalno vodila do konca življenja, torej 40 let, kar je bila v njenem času izjema. Dedinje tiskarn so se namreč po smrti moža velikokrat hitro poročile s »preddelavci«, nekatere so pri vodenju obrti vztrajale, dokler ni odrasel najstarejši sin in prevzel podjetja, tretje pa so vse skupaj prodale.
A Rozalija Eger se je odločila, da ostane na čelu ljubljanskega podjetja. Tiskala je v nemščini, slovenščini in cerkvena besedila v latinščini. V naboru črk je imela nemško gotico, bohoričico, metelčico in gajico za slovenska besedila. Tiskarno je, ko je leta 1832 uvedla še postopek litografije, tudi tehnološko posodobila. Ves čas njenega delovanja je bil v Ljubljani njen konkurent znani tiskarnar Jožef Blaznik, ki je začel delati istega leta kot ona in istega leta tudi umrl.
Med ustanovitelji Slovenske matice
V svojih dveh hišah v Špitalski ulici je Rozalija Eger ne le tiskala, temveč tudi prodajala knjige, časopise in druge tiskovine. Večino publikacij je sicer delala za druge ljubljanske založnike in knjigarnarje. Tiskarka, aktivna tudi v širšem kulturnem in družbenem življenju v mestu, bila je med ustanovitelji Slovenske matice in članica Kazinskega društva, je med letoma 1829 in 1871 v svoji delavnici poskrbela za več kot 350 tiskov. Publikacije so bile z različnih področij – šolstva, delovanja društev, lokalne uprave, vere, glasbe, (kulturne) zgodovine in drugega. Posebno mesto v njenem tiskarskem opusu so imele gledališke igre.
Dosledna je bila tudi pri izpolnjevanju določila o obveznem izvodu. Vse, kar je natisnila, od obsežnih knjig do najmanjše drobne tiskovine, je redno pošiljala tedanji Licejski knjižnici, predhodnici današnje Narodne in univerzitetne knjižnice. Ob tem poznavalka izpostavi še založniško dejavnost Rozalije Eger. Z urednikom Janezom Navratilom je leta 1848 začela izdajati tednik Vedež, prvi slovenski časopis za »mlade in preproste ljudi«, v katerem so objavljali pesmi, povesti, zanimivosti o drugih kulturnih okoljih, zgodbe iz živalskega sveta, vice in uganke. Tiskala pa je tudi politični in gospodarski list Naprej, ki ga je urejal Fran Levstik.
Rozalija Eger je umrla leta 1871.
